Zadnjič smo doma gostili štiri otroke. Ker so počitnice in živimo v naravi k nam radi zajadrajo še kakšni drugi otroci. In rada imam, da pridejo. Tudi zaradi tega, da imata naša dva družbo. Veliko lažje mi je shajati z večimi, kot pa z dvema zdolgočasenima mulcema, ki mi potem parata živce.
In tako so bili. Tri starejše deklice in trije fantje. Sošolci. Z dekleti ni bilo nič dela. Tako lepo so se ujele, da jih je bilo užitek opazovati. Fantje pa so bili druga pesem.
Eden dominanten, eden, ki je sledil tistemu dominantnemu in tretji, naš, tarča zbadanj. Ni trajalo dolgo, ko sem do dominantnega gojila "nevidno" jezo, do drugega tudi, mojega pa sem znotraj sebe spreminjala v žrtev. Hudo mi je bilo zanj. Tudi takrat, ko on sploh ni kazal kakih znakov tesnobe. Ne, jaz sem vedela kako se počuti. Ker bi se jaz tudi tako na njegovem mestu. Hop. Tukaj sem se ujela v prvo projekcijo. Jaz bi se tako počutila. Torej, moje rane sem projicirala v situacijo. In takoj začutila, da ga moram obvarovati. Koga sedaj. Njega ali sebe? Ko se je dominantni poškodoval, mi je za delček sekunde zaigral tisti hudobni nasmeh...saj ga verjetno poznate. "Prav ti je." Pa sem se ga v hipu zavedla in se zavedla tudi tega, da imam pred seboj otroka, ki potrebuje tolažbo, pomoč in ljubezen. In sem zmogla preklopiti ploščo.
Vmes, med odnose in dialoge sem posegla le enkrat ali dvakrat. Velikokrat sem se prisiljeno zadržala. In čakala, kaj se bo izcimilo. Pa je bilo čisto ok. Fantje so se celo povezali, ko so morali nastopiti skupaj proti dekletom, ki so jih dražila.
Vseeno pa me je spremljal občutek krivičnosti. To, da zafrkavata in dražita mojega fanta je bilo zame težko prebavljivo. Naš mali pa je mirno prenašal vse skupaj. Kako? Zakaj? Zakaj se ni postavil zase?
Enostavno je šel počet kaj drugega ali pa je mirno gledal risanko. Brez kakršne koli reakcije. No, razen enkrat, ko sta zgleda šla tudi čez njegovo mejo tolerance. Takrat pa je kričal.
Morda pa fant čuti drugače. Ne vidi stvari tako kot jaz. Se ne počuti žrtev. In šele po njegovi izjavi včeraj, ko je rekel : "Mami, fanta sta se pa res lepo vedla do mene in smo se super zabavali." sem dojela, da je bil moj pogled na situacijo zgolj to. Moj pogled. Moja žrtev. Moja jeza. Otrok v meni. Moja projekcija.
Hja. Pa sem spet nekaj novega spoznala o sebi. Hvala fantje!
Darja
