POPOTNICA

Vedno v upanju odpiram duri vsakemu novemu letu, ki poskakuje pred vrati  in obljublja divje vožnje po življenski poti, po ubranih poteh in po brezpotjih a vzamem ga , vedno znova in znova z radostjo in pričakovanjem.

Leto 2013 je plašno trkalo in plašno sem mu odprla  vrata kot, da bi mu ne zaupala in kot, da bi čutila. In res je, vse moje dvome in strahove je potrdil in ko sem bila brez moči in z zlomljenimi krili se je zgodilo. Zgodilo se je tisto , kar je leto skrivalo za vztrajnost in pogum, zgodilo se je tisto, neprecenljivo in edinstveno, tisto, ko se zaveš zakaj si na tej poti in kdo je ob tebi, ko se pot vije brezglavo in  ko so krila tako težka, da si prepričan, da jih ne moreš več dvigniti.

In ko sem hotela zapisati iztekajoče leto kot leto, ko podvomiš, da slpoh lahko obstaja  s tako slabim predznakom sem pravzaparav sprevidela, da je to najboljše leto, tisto, ki me je naučilo še tiste vztrajnosti, ki jo nisem dovolj izpilila, tiste potrpežljivosti, ki mi je manjkala in tiste vere, za katero sem že pozabila da obstaja.

Kako globoka so lahko prijateljstva sem vedela, brala, slišala a da sem sama tista izbranka, ki jih bom deležna, ne, tega si nisem upala verjeti. In sem, enostavno sem!

Darja, ne morem, da te ne omenim, ti si prva in dolgoletna in neskončna in ko ni šlo več si se vedno pojavila in dvigovala in naučila sem se sprejemati, pa čeprav veš, da sem bila včasih jezna, ker tvojih dejanj nisem razumela  in sem jih dojela šele takrat, ko so se rane začele celiti.

Ko se ozrem nazaj v iztekajoče leto, kaj naj drugega porečem kot to, da si vreden toliko, kot imaš ob sebi iskrenih in srčnih ljudi. In ti so se nizali in nizali in prihajali nazaj tudi tisti za katere sem mislila, da so že zdavnja skrenili iz moje vijugaste poti.

Srečna sem, da sem spoznala koliko velja tako bogatstvo in dejstvo, da nikoli, prav nikoli ni čas za predajo in da se  vedno  ob pravem trenutku ob tebi najdejo ljudje, ki ti pomagajo, da počasi dvigaš krila in celiš rane.

In s takšno popotnico grem v novo leto, ki mu z največjim veseljem in optimizmom odpiram vrata in s toliko hvaležnosti, do vseh tistih meni dragih, ki so prišli, ostali in ostajajo.

Hvala vam!

Ana

Petdeset odtenkov sive... jih imam tudi jaz?

 

.

No, že dolgo je od zadnje objave. Pa naj bo še ena, in še ena, in še ena.

Petdeset odtenkov sive. Popularno, komercialno čtivo. Že nekaj časa vem zanj. A me je odbijalo ravno zaradi celega rom pom poma okoli njega. Saj ravno, če želiš biti drugačen (lahko pomisliš, da celo boljši), pač ne bereš tega, kar bere celotna populacija. 

Ampak, ker se zarečenega kruha velikokrat najem, še posebej, ker se tako bliskovito, kot se svet, spreminja tudi moja dinamika, sem zmogla odpreti zvedav um tudi tej, pregrešni, tabu literaturi. Po naključju, ali pač ne, so mi knjigo posodili. Dobili so me nepripravljeno in čisto nepripravljena sem rekla DA. In prvi del požrla v nekaj dneh. Joj, kako so mi včasih v napoto hodili otroci, pa mož, pa vse dnevne obveznosti. Vedno znova in znova so zahtevali od mene, da knjigo odlagam. Da prestavljam konec za kasneje.

Kaj me je tako pritegnilo? Ne vem točno. A zagotovo sem se lahko poistovetila z neizkušenim, naivnim in zmedenim mladim dekletom in hkrati z dominantnim, ranjenim kontrol frikom, ki si varnost zagotavlja skozi lastitev in moč. Tisti seksualni del me je sicer zanimal, mi dal misliti, mi dal tudi čutiti... a je ostal neobsojan, sprejet in brez vsakršnega zgražanja. Tak je pač svet nekaterih. In morda bi z zasukom dogodkov  lahko v preteklosti bil celo moj...kaj pa vem. 

Vendar je vsa celotna sado-mazo scena lahko čudovita preslikava na vsa področja našega življenja. Ne zgolj skrita za zaprta vrata rdečih soban... Ja, lahko bi rekla, da me je najbolj pritegnila bolečina. Pa ne bolečina šeškanja. Ne. Bolečina, ki si jo sami sebi zadajamo v tolikšni meri, da so naša življenja včasih prav nevzdržna. Smo sadisti in mazohisti v enem. Od prvega do zadnjega. To je naša človeška zgodba. Ko bom pojedla sladico preveč, mi bo notranji glas rekel "Svinja debela. Poglej kakšna si, pa se še bašeš!" Drug notranji glas pa bo sklonil glavo, se počutil krivo in si rekel "Ja, res je. Poglej kakšna si..." 

Ali pa, zdaj je v modi zdrava prehrana, zdrav način življenja, pozitivizem... Naj poudarim, da se mi s tem ne zdi čisto nič narobe. Ravno nasprotno! Super je, da se ozaveščamo in začenjamo skrbeti za celoten spekter našega življenja. Tudi doma smo pričeli z čisto novimi jedilniki in prehrano, ki nas bolj podpira kot obremenjuje. A če ste kolikor toliko človeškega, kot jaz, boste prej ali slej naleteli na notranjo vojno. Ko bo gestapo jaz vpil "Ne, hočem zdravo za vsako ceno. Pa kaj, če ni ta trenutek nič drugega na voljo. Pač ne boš jedla!!!!!" In potem pride kontra jaz, ki vpije "Kdo pa misliš da si, jaz bom jedla kar mi bo pasalo!!!!" in v trenutku požrem vrečko čipsa. Pa pride tretji jaz, ki nejeverno zmaja z glavo "Joj, joj, joj, že spet si pogrnila na testu. Spet nisi zdržala. Kakšna mevža..." in tako se jih lahko zvrsti kar nekaj. In že sva s hrano v suženjskem razmerju. Sado-mazo scena? Bi rekla! In to je samo hrana. 

Kaj pa vzgoja? Oh, kako bi bila rada idealna, popolna mati. In se primerjam z drugimi in prebiram knjige specialcev, ki mi delijo milijon nasvetov.  In kako iščem napake pri lastni materi, da jih le ne bi ponavljala. In kako iščem napake pri drugih, da opravičim sebe in si znotraj zadovoljno manem roke. Ja, boljša sem! Sado-mazo? Jaaaaaaa!

In kako izvajam nasilje nad sabo, ko se skušam spremeniti v nekaj, kar je bolj sprejemljivo. Ali pa skušam spremeniti druge. Sado-mazo? V vsej svoji razmahnjenosti!

Vse dokler nas vodi naš omejeni um, dokler bodo naše misli in čustva glavno vodilo, do takrat bomo v sado-mazo razmerju do sebe in vsega, kar je.  

In kdaj zmorem utišati in preseči te glasove? Ko neham bežati pred njimi. Ko se ustavim in se z njimi soočim. Jih sprejmem in pogledam z žarom zavesti. Takrat izgubijo moč. Takrat se upam pogledati od kje prihajajo, kaj je pod njimi, katera čustva in kaj je še globje. Takrat preneham z razlaganjem svoje življenjske zgodbe, ker vem, da to nisem jaz oz. je teh neskončno mnogo odtenkov del moje človeške palete. Tisto, kar sem v globini je prazno. Brez podobe, brez oprijemljive razlage, brez. In ker je občutek tega strašljiv, še vedno včasih izberem sado-mazo sceno. Pa naj bo z okovi na postelji ali pa pri kuhanju večerje. Razlike ni. Sicer pri seksu ne uporabljam okov, jih pa kje drugje. Nevidne, a zato včasih še bolj čvrste. 

Očitno še nimam dovolj mučenja.

Žalostno je, kaj si počnemo. Še bolj žalostno pa je to, da tega sploh nočemo videti. A slej ko prej pride ta trenutek, ko imamo dovolj in si drznemo priznati resnico, ki je vedno tukaj in zdaj. In čaka...

Darja