SMO KOT BISERNA OGRLICA

Začelo se je davno tega, ko me je rdečelaska, z dvema spletenima kitama na glavi ogovorila, mene, neznanko  in me povabila na pijačo, bojda, da ima god. Še danes čutim občutke, ki so me takrat prežemali, strah, nezaupanje,začudenje, odpor, radovednost, pravi koktajl vsega mogočega. A tako je bilo, tako se je začelo. Danes so občutki drugačni, neizmerna hvaležnost, da se me je dotaknila, da mi je dala možnost, da pokukam ven iz moje lupinice in da je postala tista rdečelaska moja prijateljica, včasih  moja mama, včasih le dobra poslušalka, včasih tisti glas, ki mi pomaga da grem naprej. In kaj je lahko več v eni osebi, kaj je lahko več kot to, da te nekdo sprejme takšnega kot si, z vsem dobrim in z vsem slabim. To je prijatelj, to je tisti, ki ti pomaga, da rasteš, to je tisti, ki te zna objeti in ti nastaviti ogledalo, nežno in previdno a hkrati kritično in dobronamerno.
Leta so minevala in vsakdan je bil vpet med obveznostmi službe in družine. V trenutkih, kot da bi se svet ustavil, kot da bi gledal že gledan film, počasi in sigurno. Veter ni zapihal močno, nežno je premetaval mojo lupinico in z njo vse moje želje. Želje po rasti, želje po tem, da bi počasi odvrgla lupinico, željo po novih spoznanstvih, po tistih pristnih ljudeh, ki veš, da nekje še so.

A prišel je ta veter, takrat ko sem najmanj pričakovala in pihal je močno, tako močno, da je lupinica pokala in končno počila. Nisem se pripravljala, nisem imela časa, očitno je edino tako moralo biti.

Nekaj časa sem bila izgubljena, nič več znanega, nič več tistega varnega zavetja v moji lupinici, ostala sem zunaj in potrebno je bilo iti naprej. Sedaj je prišlo tisto o čemer sem sanjala, prišli so tisti ljudje za katere sem
upala, da so, da so nekje in da jim nekoč stisnem roko.

Prihajale so ženske, zanimive, tople in polne svojih zgodb. Dotaknile so se me, ostale ob meni in pustile, da skupaj rastemo. In še prihajajo in vsakič sem presenečena kako hitro se odvije, kako malo je potrebno, da
preskoči tista iskrica in že se usuje plaz zgodb, tke se prijateljstvo in druži se pozitivna energija.

A to se je zgodilo zaradi mene, samo zaradi mene in moje lupinice. Odvrgla sem jo in takrat je zapihal nov veter. Odpihnil je tisto slabo, odpihnil je napačne ljudi, pometel je pot in jo pustil prazno, In takrat so začeli na pot stopati novi ljudje, drugačni, pristni in predvsem iskreni. In rastejo in se nizajo kot biseri, kot biserna ogrlica in več kot nas je, močnejši smo in resnični smo in to daje upanje na boljši jutri, na jutri z iskrenimi in pozitivnimi ljudmi.

Ana