POPOTNICA

Vedno v upanju odpiram duri vsakemu novemu letu, ki poskakuje pred vrati  in obljublja divje vožnje po življenski poti, po ubranih poteh in po brezpotjih a vzamem ga , vedno znova in znova z radostjo in pričakovanjem.

Leto 2013 je plašno trkalo in plašno sem mu odprla  vrata kot, da bi mu ne zaupala in kot, da bi čutila. In res je, vse moje dvome in strahove je potrdil in ko sem bila brez moči in z zlomljenimi krili se je zgodilo. Zgodilo se je tisto , kar je leto skrivalo za vztrajnost in pogum, zgodilo se je tisto, neprecenljivo in edinstveno, tisto, ko se zaveš zakaj si na tej poti in kdo je ob tebi, ko se pot vije brezglavo in  ko so krila tako težka, da si prepričan, da jih ne moreš več dvigniti.

In ko sem hotela zapisati iztekajoče leto kot leto, ko podvomiš, da slpoh lahko obstaja  s tako slabim predznakom sem pravzaparav sprevidela, da je to najboljše leto, tisto, ki me je naučilo še tiste vztrajnosti, ki jo nisem dovolj izpilila, tiste potrpežljivosti, ki mi je manjkala in tiste vere, za katero sem že pozabila da obstaja.

Kako globoka so lahko prijateljstva sem vedela, brala, slišala a da sem sama tista izbranka, ki jih bom deležna, ne, tega si nisem upala verjeti. In sem, enostavno sem!

Darja, ne morem, da te ne omenim, ti si prva in dolgoletna in neskončna in ko ni šlo več si se vedno pojavila in dvigovala in naučila sem se sprejemati, pa čeprav veš, da sem bila včasih jezna, ker tvojih dejanj nisem razumela  in sem jih dojela šele takrat, ko so se rane začele celiti.

Ko se ozrem nazaj v iztekajoče leto, kaj naj drugega porečem kot to, da si vreden toliko, kot imaš ob sebi iskrenih in srčnih ljudi. In ti so se nizali in nizali in prihajali nazaj tudi tisti za katere sem mislila, da so že zdavnja skrenili iz moje vijugaste poti.

Srečna sem, da sem spoznala koliko velja tako bogatstvo in dejstvo, da nikoli, prav nikoli ni čas za predajo in da se  vedno  ob pravem trenutku ob tebi najdejo ljudje, ki ti pomagajo, da počasi dvigaš krila in celiš rane.

In s takšno popotnico grem v novo leto, ki mu z največjim veseljem in optimizmom odpiram vrata in s toliko hvaležnosti, do vseh tistih meni dragih, ki so prišli, ostali in ostajajo.

Hvala vam!

Ana

Petdeset odtenkov sive... jih imam tudi jaz?

 

.

No, že dolgo je od zadnje objave. Pa naj bo še ena, in še ena, in še ena.

Petdeset odtenkov sive. Popularno, komercialno čtivo. Že nekaj časa vem zanj. A me je odbijalo ravno zaradi celega rom pom poma okoli njega. Saj ravno, če želiš biti drugačen (lahko pomisliš, da celo boljši), pač ne bereš tega, kar bere celotna populacija. 

Ampak, ker se zarečenega kruha velikokrat najem, še posebej, ker se tako bliskovito, kot se svet, spreminja tudi moja dinamika, sem zmogla odpreti zvedav um tudi tej, pregrešni, tabu literaturi. Po naključju, ali pač ne, so mi knjigo posodili. Dobili so me nepripravljeno in čisto nepripravljena sem rekla DA. In prvi del požrla v nekaj dneh. Joj, kako so mi včasih v napoto hodili otroci, pa mož, pa vse dnevne obveznosti. Vedno znova in znova so zahtevali od mene, da knjigo odlagam. Da prestavljam konec za kasneje.

Kaj me je tako pritegnilo? Ne vem točno. A zagotovo sem se lahko poistovetila z neizkušenim, naivnim in zmedenim mladim dekletom in hkrati z dominantnim, ranjenim kontrol frikom, ki si varnost zagotavlja skozi lastitev in moč. Tisti seksualni del me je sicer zanimal, mi dal misliti, mi dal tudi čutiti... a je ostal neobsojan, sprejet in brez vsakršnega zgražanja. Tak je pač svet nekaterih. In morda bi z zasukom dogodkov  lahko v preteklosti bil celo moj...kaj pa vem. 

Vendar je vsa celotna sado-mazo scena lahko čudovita preslikava na vsa področja našega življenja. Ne zgolj skrita za zaprta vrata rdečih soban... Ja, lahko bi rekla, da me je najbolj pritegnila bolečina. Pa ne bolečina šeškanja. Ne. Bolečina, ki si jo sami sebi zadajamo v tolikšni meri, da so naša življenja včasih prav nevzdržna. Smo sadisti in mazohisti v enem. Od prvega do zadnjega. To je naša človeška zgodba. Ko bom pojedla sladico preveč, mi bo notranji glas rekel "Svinja debela. Poglej kakšna si, pa se še bašeš!" Drug notranji glas pa bo sklonil glavo, se počutil krivo in si rekel "Ja, res je. Poglej kakšna si..." 

Ali pa, zdaj je v modi zdrava prehrana, zdrav način življenja, pozitivizem... Naj poudarim, da se mi s tem ne zdi čisto nič narobe. Ravno nasprotno! Super je, da se ozaveščamo in začenjamo skrbeti za celoten spekter našega življenja. Tudi doma smo pričeli z čisto novimi jedilniki in prehrano, ki nas bolj podpira kot obremenjuje. A če ste kolikor toliko človeškega, kot jaz, boste prej ali slej naleteli na notranjo vojno. Ko bo gestapo jaz vpil "Ne, hočem zdravo za vsako ceno. Pa kaj, če ni ta trenutek nič drugega na voljo. Pač ne boš jedla!!!!!" In potem pride kontra jaz, ki vpije "Kdo pa misliš da si, jaz bom jedla kar mi bo pasalo!!!!" in v trenutku požrem vrečko čipsa. Pa pride tretji jaz, ki nejeverno zmaja z glavo "Joj, joj, joj, že spet si pogrnila na testu. Spet nisi zdržala. Kakšna mevža..." in tako se jih lahko zvrsti kar nekaj. In že sva s hrano v suženjskem razmerju. Sado-mazo scena? Bi rekla! In to je samo hrana. 

Kaj pa vzgoja? Oh, kako bi bila rada idealna, popolna mati. In se primerjam z drugimi in prebiram knjige specialcev, ki mi delijo milijon nasvetov.  In kako iščem napake pri lastni materi, da jih le ne bi ponavljala. In kako iščem napake pri drugih, da opravičim sebe in si znotraj zadovoljno manem roke. Ja, boljša sem! Sado-mazo? Jaaaaaaa!

In kako izvajam nasilje nad sabo, ko se skušam spremeniti v nekaj, kar je bolj sprejemljivo. Ali pa skušam spremeniti druge. Sado-mazo? V vsej svoji razmahnjenosti!

Vse dokler nas vodi naš omejeni um, dokler bodo naše misli in čustva glavno vodilo, do takrat bomo v sado-mazo razmerju do sebe in vsega, kar je.  

In kdaj zmorem utišati in preseči te glasove? Ko neham bežati pred njimi. Ko se ustavim in se z njimi soočim. Jih sprejmem in pogledam z žarom zavesti. Takrat izgubijo moč. Takrat se upam pogledati od kje prihajajo, kaj je pod njimi, katera čustva in kaj je še globje. Takrat preneham z razlaganjem svoje življenjske zgodbe, ker vem, da to nisem jaz oz. je teh neskončno mnogo odtenkov del moje človeške palete. Tisto, kar sem v globini je prazno. Brez podobe, brez oprijemljive razlage, brez. In ker je občutek tega strašljiv, še vedno včasih izberem sado-mazo sceno. Pa naj bo z okovi na postelji ali pa pri kuhanju večerje. Razlike ni. Sicer pri seksu ne uporabljam okov, jih pa kje drugje. Nevidne, a zato včasih še bolj čvrste. 

Očitno še nimam dovolj mučenja.

Žalostno je, kaj si počnemo. Še bolj žalostno pa je to, da tega sploh nočemo videti. A slej ko prej pride ta trenutek, ko imamo dovolj in si drznemo priznati resnico, ki je vedno tukaj in zdaj. In čaka...

Darja

Je okvir v katerega smo se stlačile premajhen za to, kar bi lahko bile?

Ste se kdaj vprašale, če je lahko vaše življenje več kot le standardno podrejanje sistemu? Šola, šola, šola, poroka, služba, dom, otroci, boj za preživetje, penzija in počasno ugašanje.

Je to res vse, kar nam življenje prinaša? Vsem po istem kopitu. In zakaj nekateri lahko izstopajo iz povprečja, me pa ne? Kaj imajo oni, česar me nimamo?

Malo pavze imamo me, očaranke. Vsaka po svoje se poglablja vase in raziskuje, gradi, se spotika, pada in spet vstane in raziskuje, gradi. Verjamem, da nismo edine. Verjamem, da tudi ve raziskujete, se sprašujete, padate, se pobirate, jokate, bentite, se smejite in vse kar paše zraven. Morda je moja zgodba podobna tvoji. Tudi ti si se za hip izgubila v iskanju…iskanju smisla, iskanju sebe, iskanju tega kar je prav. Morda si tudi ti zašla. Morda še iščeš pot nazaj, morda si jo že našla. Morda potrebuješ oddih, kot sem ga rabila jaz. Morda zbiraš pogum, kot sem ga jaz.

Morda si ti tista, ki hodi za mano. Morda pa utiraš pot pred menoj. Morda stopava z ramo ob rami. Saj ni pomembno. Vsaka svojo pot ima. A vendar sva skupaj močnejši. Ko jaz piham tvoje solze in ko me ti nežno pobereš s kolen. In ti mi dovoliš biti in jaz ti dovolim biti. In skupaj sva bolj pogumno to, kar je najina resnica. Čeprav tvoja drugačna od moje.

Onkraj okvirja je svoboda. Stopam tja. Stopiva, stopimo skupaj, lažje nam bo. Sem prepričana, da ima vsaka od nas tisto »nekaj«, da zaživi to, kar je njena resnica.

Ta jesen bo tudi pri nas prinesla osvežitve. Od kreativnih delavnic, pa do srečanj, na katerih bomo lahko delile naše zgodbe, se podpirale in spodbujale.

Prijeten septembrski začetek.

Darja

"Prav ti je"

 

Zadnjič smo doma gostili štiri otroke. Ker so počitnice in živimo v naravi k nam radi zajadrajo še kakšni drugi otroci. In rada imam, da pridejo. Tudi zaradi tega, da imata naša dva družbo. Veliko lažje mi je shajati z večimi, kot pa z dvema zdolgočasenima mulcema, ki mi potem parata živce.

In tako so bili. Tri starejše deklice in trije fantje. Sošolci. Z dekleti ni bilo nič dela. Tako lepo so se ujele, da jih je bilo užitek opazovati. Fantje pa so bili druga pesem.
Eden dominanten, eden, ki je sledil tistemu dominantnemu in tretji, naš, tarča zbadanj. Ni trajalo dolgo, ko sem do dominantnega gojila "nevidno" jezo, do drugega tudi, mojega pa sem znotraj sebe spreminjala v žrtev. Hudo mi je bilo zanj. Tudi takrat, ko on sploh ni kazal kakih znakov tesnobe. Ne, jaz sem vedela kako se počuti. Ker bi se jaz tudi tako na njegovem mestu. Hop. Tukaj sem se ujela v prvo projekcijo. Jaz bi se tako počutila. Torej, moje rane sem projicirala v situacijo. In takoj začutila, da ga moram obvarovati. Koga sedaj. Njega ali sebe? Ko se je dominantni poškodoval, mi je za delček sekunde zaigral tisti hudobni nasmeh...saj ga verjetno poznate. "Prav ti je." Pa sem se ga v hipu zavedla in se zavedla tudi tega, da imam pred seboj otroka, ki potrebuje tolažbo, pomoč in ljubezen. In sem zmogla preklopiti ploščo.
Vmes, med odnose in dialoge sem posegla le enkrat ali dvakrat. Velikokrat sem se prisiljeno zadržala. In čakala, kaj se bo izcimilo. Pa je bilo čisto ok. Fantje so se celo povezali, ko so morali nastopiti skupaj proti dekletom, ki so jih dražila.

Vseeno pa me je spremljal občutek krivičnosti.  To, da zafrkavata in dražita mojega fanta je bilo zame težko prebavljivo. Naš mali pa je mirno prenašal vse skupaj. Kako? Zakaj? Zakaj se ni postavil zase?
Enostavno je šel počet kaj drugega ali pa je mirno gledal risanko. Brez kakršne koli reakcije. No, razen enkrat, ko sta zgleda šla tudi čez njegovo mejo tolerance. Takrat pa je kričal.

Morda pa fant čuti drugače. Ne vidi stvari tako kot jaz. Se ne počuti žrtev. In šele po njegovi izjavi včeraj, ko je rekel : "Mami, fanta sta se pa res lepo vedla do mene in smo se super zabavali." sem dojela, da je bil moj pogled na situacijo zgolj to. Moj pogled. Moja žrtev. Moja jeza. Otrok v meni. Moja projekcija.

Hja. Pa sem spet nekaj novega spoznala o sebi. Hvala fantje!

Darja

Morala, morala in še enkrat morala

Vedno sem mislila, da laganje paše med deset božjih zapovedi. No, ne laganje. Saj veste, ne kradi, ne laži, ne želi si drugega žene itd.

Včeraj sem v roke zopet prijela knjigo »Ti povem zgodbo?« in prebrala zgodbo, dve, tri, ki so se navezovale na laganje. Pa sem se potem odločila izobraziti na tem področju in pogledala božje zapovedi. Tukaj so:

1. VERUJ V ENEGA BOGA
2. NE SKRUNI BOŽJEGA IMENA
3. POSVEČUJ GOSPODOV DAN
4. SPOŠTUJ OČETA IN MATER DA BOŠ DOLGO ŽIVEL IN DA TI BO DOBRO NA ZEMLJI
5. NE UBIJAJ
6. NE NEČISTUJ
7. NE KRADI
8. NE PRIČAJ PO KRIVEM
9. NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE
10.NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA

Ena od podobnih različic, ki jih lahko najdete na netu. Še najbolj podobna tisti »ne laži« je "ne pričaj po krivem". Samo to si lahko spet vsak po svoje razlaga. Kot tudi vse ostale. Glede na to, da jih celo tisti, ki so jih zapisali tolmačijo po svoje. Mislim, da bi za vsako bilo potrebno pripisati RAZEN ČE…

Npr.

NE KRADI, RAZEN ČE se ti ne ponudi idealna priložnost

NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE, RAZEN ČE ti je on ne posodi

NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA, RAZEN ČE vidiš, da mu boš z odvzemom znatno olajšal življenje

NE UBIJAJ, RAZEN ČE ubijaš v imenu boga ali pa oceniš, da obstaja res tehten razlog

NE PRIČAJ PO KRIVEM, RAZEN ČE si prepričan, da je ravno

VERUJ V ENEGA BOGA, DOKLER je ta bog Kristus, Alah, Krišna, Buda…

NE NEČISTUJ, ker boš potem imel sranje, ko boš moral čistiti, RAZEN ČE nimaš dobre čistilke

In tako naprej. A ja. Moderna verzija bi morala vsebovati tudi NE ŽELI SVOJE BLIŽNJE MOŽA. Al je to zgolj enostranska zapoved. Ker tisti mož od ene moje prijateljice je tolk fejst tip...mmmm. Še dobro, da mi zapovedana morala ne prepoveduje stegovati parkeljčke. 

O lažeh pa si boste morali prebrati knjigo. Odlična je. Pa še misel iz knjige za konec:

Najlažje je nalagati tistega, čigar želje se ujemajo z lažjo.

Pa razmislite, kje vse nas farbajo. In seveda, kaj si želite.

Darja

Deset sekund v dnevu

Resnični dogodek iz preteklega tedna. Rekonstrukcija.

Peljem hči na pregled k zdravnici v Moste. Ker nisva velikokrat tam, zgrešim ulico. Po tisti ozki se spet skušam stlačiti na Zaloško. In ko se že zrinem na pol, z zadkom obtičim na prehodu za pešce. Zadek avtomobila, moj ne zasede toliko.  Razlog, spustile so se rampe in čakamo vlak. Stojim z zadkom na prehodu in kar zamižim, da me ne bo kdo kregal. Zgleda, da mi je to ostalo še iz otroštva. To, da verjamem, da če zaprem oči čudežno izginem. Ne rabim razlagat, da ko jih odprem, sem še kar tam. Z zadkom na prehodu. In kar je huje bližata se dva mopeda.

Začnem gledat stran, skoraj si žvižgam.  Pa ne morem spregledati gestikulacije enega od njiju. Potem za sliko pride še zvok. Ti jebem, mamicu ti… in tako v stilu naprej. Sledi povzetek naslednjih petih sekund.

Na motorju maha mali, ki mi seksa vse po spisku. V delčku sekunde mi gre skozi možgane, ok majhen je, nikakav, samo kva naj naredim. Se bo ustavil in prišel odpret vrata? Ok, kje je centralno zaklepanje. Fak, kjeeee.  Moj pogled je pripet na sovražnika. Skozi sončna očala seveda. Katera bo njegova naslednja poteza. Kaj bo moja. In tako v neskončno dolgem soočenju pridem do genialne ideje.  Z nepremičnim fiksiranjem z očmi ga skušam … sej ne vem kaj. Skratka, potem se zgodi. Ne vem od kje ideja in pogum ampak počasi odvijem bombon in ga med nepremičnim strmljenjem v tega, ki bi na vsak način občeval z mojo mamo, nesem v usta.

Takoj zatem pa še bolj mrzlično iščem centralno zaklepanje, ker se mu je snelo. Bravo! Od kje ti ideja?!

Med tem pa hči zadaj : mami, a tale tebi nekaj govori.

Med odgovarjanjem: Ja miška, jezen je, ker ne more mimo - molim bilo kojem bogu, da se tip spelje naprej.  In se je. Huh.

Ampak še zdaj se sprašujem. Kaj je s to mamico, materjo in seksom. Bi morala biti užaljena, se počutiti zastrašeno, kar sem roko na srce se – to ta drugo.  Samo, s kom moja mami seksa pa res ni moja stvar.

Ah, Lublana je včasih res bulana.

Darja

Nova fejst bukova prjatlca

 

Oni  dan sedim za računalnikom, vesela da mi je uspelo poiskati prijateljico na Facebooku. Vsa vzhičena razlagam vsem, ki ne uspejo pobegniti, kako mi je uspelo. Ker midva z g.FB-jem nisva ravno najboljša prijatelja in ga redko obiščem. Dokler res ne zajamra. Temu primerno je tudi moje znanje uporabe tega orodja. Next to nothing.

A ta dan se veselim in razlagam. Pa me Miha vpraša; a maš novo fejst bukovo prjatlco? Jaaa, veselo žgolim. A veš kolk je dobr. Pa hitro sem našla, že…Potem pa mi kapne. Ha, ha …Šala.

Včasih pomislim, da sem FB-jev dinozaver. Na robu izumrtja. Zdaj so spet nekaj prenovili. Kot zanalašč vedno nekaj spreminjajo in me kot zanalašč… v glavo.

Pa moja časovnica. Žalostno. In tuhtam. Mogoče je čas, da kaj objavim. Napišem. Prekopiram. Splonkam. Tuhtam, tuhtam. Blenk. Prazno. Ziro. Nada. Zilč. Niente. Vakum.  …boljš vakum, kot nič…

Časovnica pa še kar žalostno strmi vame v vsej veličastni praznini. V mojih sivih celicah pa panika. Kaj, kaj? Daj, daj!  Gremo, gremo!  Polno malih možicljev hoče akcijo. Hočejo nekaj sestaviti pa ne gre in ne gre. Ni materiala. In na koncu se skrušeni zrušijo na tla, glavo položijo med dlani in se počasi sprijaznijo, da tudi tokrat ne bo sreče.

Zato se bom sprijaznila tudi jaz. Mojih 16 prijateljev nima od mene nič. Ali pač. Sem njihova 382 prijateljica. Če še jaz kaj pridam, kako bodo sfolgali vse prebrat, pregledat, komentirat. Mogoče ravno zaradi mene še kontrolirajo stres. Kdo ve.

Zatorej, potrebujete 476 FB prijatelja? Pofočkajte me. Dobite eno fejst bukovo.

FB Darja