Biti izgubljena ni nujno tako slabo

Vsak, ki se kdaj koli v življenju sooči z svojim lastnim bolečim jedrom, s svojo temo kot pravijo, slej ko prej pride do točke, ko se začne zavedati, da nekaterih zadev noče več. Dovolj. In postopoma postane to proces izpuščanja. Izpuščanja tega, česar nočeš več držati. Da pa se to lahko zgodi, je potrebno najprej sploh videti kaj tako čvrsto držimo. Kaj je tisto, zaradi česar sami sebe na nek način kaznujemo, si prikrajšamo radost življenja. Sem spadajo vsi tako imenovani čustveni strupi – jeza, žalost, strah, pohlep, skrb …. Čustveni strupi, ki temeljijo na prepričanjih, sodbah, želji po spreminjanju drugih, morali in vseh teh malih okovih, ki so nam jih  prikovali skozi življenje.

Da bomo ženske pridne, poslušne, ubogljive, tihe, nasmejane, prijazne.
 

Ko se enkrat odločiš za pot nazaj k sebi, te bo prej ali slej pripeljala do teh okov. Enega po enega spoznavaš, priznavaš, sprejemaš, in šele ko spoznaš, da ti ne koristi, se ga lahko osvobodiš, ga predaš, ga izpustiš. To je postopen proces, ki ga vsak hodi, doživlja po svoje. Dejstvo pa je, da te osvobaja. Prazni. In ko postajaš prazen, je ta praznina tako zastrašujoča, da se počutiš izgubljeno. Ko izgubljaš vse poznano, vse kar si mislil, da je res, vse kar tvoje okolje še vedno priznava, postaneš sam. Sam s svojo ničnostjo. Ni identitete, ni vloge, ni več znanega. In nisi več siguren, kaj je »prav« in kaj narobe«. Stari vzorci še udrihajo, novo še ni prišlo. Občutek izgubljenosti pa v vsej svoji veličini zaobjema tvoje življenje. Takrat postane velikega pomena prepuščanje. Prepuščanje procesu, da se odvija. Zaupanje, da se bo vse postavilo tako, kot je treba. Ne dobro ali slabo, tako kot je treba. In seveda je za to potrebno potrpljenje. Kajti čez noč ni moč presejati tega, kar se je življenja nabiralo. Torej, biti izgubljena je korak pred zoro. Pred čistino, jasnostjo.
Pred novim vdihom življenja. Od tebe terja zaupanje, pogum in vero, da se podaš na pot, kjer se osvobodiš znanega in stopiš v neznano.

Objem...Darja