ZAKAJČEK

Res je, da se včasih zgrozim, ko iščem po spominu in ne najdem koliko let je štela moja  prinčipesa za določen dogodek v mojih mislih a sigurno opravičilo imam, da je bilo dogodkov nešteto in vedno se je kaj dogajalo in le kako naj se spomnim  vseh datumov in krajev . Ampak nekaj se pa sigurno spominjam, spominjam se zakajev, zakajev na tisoč in en način.

Pa je bil občutek kar dober, ko sem bila prisotna pri mamah malih nadebudnežov in obupanih obrazov mam, ki so izčrpale že vse odgovore na neštete zakajčke.  Joj kako dobro je to, da so naši zakajčki že tako daleč stran sem si mislila in se malo hudomušno a z oddihom nasmehnila prosečim pogledom mam, ki so z očmi iskale milosti in junaka, ki bi jim priskočil na pomoč in dodal tak zato, da ga ne bi bilo zakaja več nazaj.

No takole sem živela v utvari zadnjih let, ko je moja najstnica vsaj v mojem prepričanju že porabila vse zakaje iz zaloge in ko sem jaz že imela  pomirjujoč nasmešek za vse trpeče mame pod taktirko svojih malih zakajčkev . Oh kako lepo je bilo živeti v prepričanju do trenutka, ko sem se danes ob nedeljskem kosilu stresla ob dejstvu, da ni preteklo 5 minut brez  vsaj 5ih zakajev.

Malo sem morala še počakati, ker nisem več verjela svojim ušesom , ampak glej ga zlomka, vrnili so se v vsej svoji veličini. O ne, prej so bili mali in simpatični, sedaj pa so postali veeeliki in zahtevni in čakajo in čakajo, dokler ,ali ni tehtnega, učenega ali za mojo najstnico sprejemljivega zatoja.

In potem tisoč rezervnih načrtov, kako se odtihotapiti do računalnika in hitro najti dovolj učen odgovor, kako nevidno poškiliti na kuhinjska vrata kjer visi ogromen  zemljevid sveta ali pa se narediti, da jo nisem slišala in živeti v brezplodnem upanju, da bo pozabila na vprašanje. Seveda, pozabila morda, ampak v vrsti sta dva nova, hujša in bolj učena in jaz med skokom do računalnika, zbeganim pogledom na kuhinjskih vratih in prosečim pogledom  kapituliram.

O ja dragi moji,vrnili so se v vsej svoji veličini. In sedaj čakam mame, ki me bodo sočutno pogledale in me stisnile ter mi tako kot jaz nekoč ( beri še včeraj) rekle, saj bo minilo, bo, bo.

Ana