TORTE ZA VEDNO

Rojstni dan.  Asociacija, vsaj moja je prvo torta,pa svečke in šele kasneje pride obdarovanje in ves cirkus, ki ponavadi pritiče poleg.

Verjetno to izvira tudi iz mojega otroštva, ko ni minil mesec, da se ne bi zvrstilo vsaj eno praznovanje rojstnega dne mojih številnih bratrancev in sestričen .  Stara mama je bila »glavna kuharica« in v hladilniku so vedno kraljevali: maslo, zlata vredna ananasova konzerva prešvercana kje iz Avstrije in obvezno domača jajca.

Še dobro, da sem bila pomočnica in da je kak košček šel tudi mimo stroge mamine kontrole , no ja, bila je gorenjka pa še kuharica stare šole.

In tako sta nastali vedno dve torti, sadna in čokoladna. Ups, torta z maslom in škripajočim sladkorjem,okrašena z ananasom in druga s čokolado.  Ampak bili sta domači in drugačnih tako in tako ni bilo, le Đoni v slaščičarni je še prodajal šam rolce in šamšnite, ampak to je pa že druga zgoda.

Danes se sprašujem kaj vse bi moja stara mama spekla, če bi poznala čarobni internet in nešteto število receptov za pregrešne torte.  In kaj bi rekla, ko bi šla recimo v Leclerc in na polici zagledala gotove torte , marička pomagaj, ja,ja  , tole bi sigurno zapela.

Ampak jaz sem bila pomočnica in danes, ko mame ni več, sem v naši družini prevzela častni naziv »glavne kuharice« in želodčki mojih najdražjih pravijo, da mi gre dobro od rok. Bo že držalo, ampak »šinfanje » mi gre tudi in sedajle se ne morem zadržati, da ne pošinfam malo tistih mam, ki svojim malčkom ne naredijo veselja in spečejo domačo trto, eno tistih neštetih, ki jih ponuja internet in sto in ena revija o peki. 

Ni ga boljšega kot domača torta, jaz se jo še danes spominjam, pa čeprav je škripalo med zobmi.

Ana