Kako preprosto se zdi, ko svetuješ drugim. Potem pa se nekega dne sam znajdeš v situaciji in padeš na izpitu.
Ravno sem zlezla iz postelje, kjer sem dobro uro ležala ob sinu, preden je zaspal. Ne spomnim se, kdaj se je to začelo, me je pa dobro posrkalo vase in ne znam se potegniti ven.
Bila je spalnica, v njej zakonska postelja in zraven majhna posteljica. V tistem stanovanju niti nisem imela izbire, no pa roko na srce, tako je bilo tudi bolj praktično. Potem smo se pred dobrim letom preselili v veliko hišo in samoumevno je bilo, da se postavitev v spalnici prenese. Torej, velika zakonska postelja, ob njej pa otroška posteljica. Otroška soba je ostala prazna. In tako je še zdaj, ko je sin star 2 leti in pol.
Do pred mesecem dni je bila v igri še duda in uspavanje običajno ni trajalo več kot 20 minut. Potem pa smo dudo izgubili in zdaj se dogaja, da otrok še po 1 uri ne spi. Zdaj ravno preboleva virozo, a vseeno.
Vem, moramo kupiti večjo posteljo, jo postaviti v njegovo sobo in začeti spreminjati navado. Vem pa tudi, da spreminjanje navad terja veliko energije. Zato smo trenutno tukaj, kjer smo.
Vam sporočim nadaljevanje zgodbe. Vesela pa bom vaših izkušenj!
Mija
Pri nas je na pomoč priskočil Miha, ki je bil bolj odločen in trden v trenutkih "pritoževanja" naših dveh. Jaz pa sem se umaknila, velikokrat kar v banjo, da nisem bila v skušnjavi in s svojim materinskim nagonom posegala v navajanje otrok na samostojen spanec. Seveda pa idealna slika še zmeraj včasih (pri 9-ih in 6-ih letih) pada v vodo...vsak večer imamo proceduro neštetih opravkov, samo da še ni treba spat (žejen, lačen, lulat, kakat, trebušček me boli...). Otroci so pač iznajdljivi. Majhni z jokom, večji pa z zgoraj navedenim :-)
OdgovoriIzbriši