Se vam je že kdaj zgodilo, da ste imeli romantično podobo o nekom? Pa ne o nasprotnem spolu. Meni se to dogaja že od kar pomnim. Gre pa takole, izberem si človeka, ki mi je všeč, simpatičen, prijeten in si o njem napletem zgodbo. Zanimivo je, da to običajno niso neki filmski junaki, ampak "ljudje iz ulice". Npr. vrstnica iz vrtca, nekaj let starejša punca iz osnovne šole,... Aktualna zgodba, ki me je spodbudila k pisanju pa je sledeča:
Bila je mamica deklice, ki sem jo poznala. Vedno dobre volje, prijazna, umirjena, potrpežljiva (ja, ravno takšna, kakršna sem si želela biti) in tudi deklica je bila izredno prijeten otrok. Očeta nisem pogosto videvala, a sem si o celi družini ustvarila nek ideal (po čemer sem tudi sama kot otrok hrepenela). Ta kult sem gojila kar nekaj let, dokler nisem družine tudi pobliže spoznala. In bila, malodane, razočarana. Družina je živela čisto povprečno življenje, kar se odnosov tiče. Mama je bila večino časa sama z otroki in začutila sem rahlo nezadovoljstvo v njej. Nič tragičnega, a mene se je dotaknilo. Kot da bi se zaključila najljubša serija.
Kaj pa zdaj, kje se bom pa zdaj hranila? Energijo, ki sem jo vlagala v negovanje mita o tej družini, bom zdaj vložila v svojo družino in poskrbela, da mojemu otroku ne bo potrebno sanjati, ampak bo to zanj realnost.
Mija
sanjačica:)like it
OdgovoriIzbriši