BABICA

Kaj pa vem, morda so bili tisti časi drugačni in so bile takšne tudi naše babice.
Kadar sama pomislim na babico imam pred očmi vedno dobrohotno malo bolj okroglo ženico, ki je pekla najboljšo potico, štrikala volnene nogavice, ki so pikale in jih nikoli nisem hotela nosit, babico, ki sem bila prepričana, da je najbolj mehka oseba na svetu. Res je, kadar sem sem se s svojimi otroškimi problemi skrila v njeno naročje je bil to najbolj varen in mehak občutek na svetu. In danes, ko babice že zdavnaj ni več, se zalotim kako jo v mislih poiščem in se varno stisnem k njej. In danes sem še vedno mnenja, da vsaka ne more biti babica, to je lahko samo tista prava, varna in topla oseba in takšen naziv si moraš zaslužiti.
No, moja babica si ga je sigurno, zame je bila ena in edina in še danes sem ji hvaležna za vse tiste drobne stvari, ki so danes neprecenljive. Ni imela bogastva, ni imela izobrazbe, imela je srčnost in zdravo kmečko pamet, ja, pa imela je kup kokoši in petelina, ki sem se ga vedno bala :-)
Res je, da danes takšnih babic,ki štrikajo pikajoče nogavice in imajo strašnega petelina ni ravno veliko a takšnih, ki so si zaslužijo ime babica, pa sem prepričana, da se jih še najde brez večjega problema.

Ampak to je bila moja zgodba in moja babica. In nekako sem vedela, da bo moja hči za vse to prikrajšana.
Zanimivo je, da je svojo "babico" klicala po imenu. Seveda  je krivda tudi moja, saj jo kot majhno deklico nisem učila, da je to njena babica, največkrat sem jo poklicala po imenu. No, danes vem, da si vsak tako toplega naziva ne zasluži.

Sedaj je moja hči že razumna in bistra najstnica in velikokrat enakovredna in dobra sogovornica. Upam, da bo moje današnje besede razumela in da jih bo v težkih trenutkih še večkrat poklicala v spomin.

Rodimo se v družini, očetu in materi. Imamo še brate ali sestre ali pa smo edinci. A nekaj je dejstvo, vsak od nas je človek zase, jaz nisem moja mama niti moj oče, jaz sem jaz! In ob rojstvu si ne izbiramo svojih roditeljev,svojih bratov in sester, svojih sorodnikov. Dodeljeni smo v določeno družino, familijo, morda zato, da se bomo iz tega kaj naučili, da bomo boljši in vrednejši.
V življenju pa si izbiramo prijatelje,  partnerja/ko in izbiramo si takšne, kot jih v določenem obdobju življenja in rasti potrebujemo. In najboljši rastejo z nami in nam dajejo potrditev in vrednost in takšne smo si izbrali sami, ker jih imamo radi in jih potrebujemo. In takšni ljudje so neprecenljivi.
In med njimi lahko najdemo tudi tiste prave mame in očete, babice, brate in sestre. Nimamo iste krvi, imamo
pa enake duše. In takšna prijateljstva je potrebno negovati, vredna so, pravzaprav neprecenljiva.

In tako, moja draga Nina, tudi ti boš v življenju našla posebne ljudi in nikoli ne veš, morda se ravno med njimi skriva tudi kakšna takšna, topla in iskrena babica.


Ana

MOJA PRVA ŠIVARICA

Kadar nit ni našla prave šivanke, kadar je bila volja velika a znanja premalo, takrat je vedno obstajala prava rešitev; Sabina in njena zakladnica znanja. 

In končno smo jo dočakali " Mojo prvo šivarico" , za začetnike in vse tiste samouke, ki nam manjka še kakšna špranjica v znanju. No, sedaj to ni več problem ker nas je Sabina pocrkljala in nam male mojstrovine strnila v svojem priročniku. 

Toplo priporočam

Ana

Pišem vam, ker bo 15.3 izšla pri založbi Amalietti Moja prva šivarica!

Cena v prednaročilu do 15.3 samo 23 Eur (redna prodaja 29.90 Eur)

Naročilo na alibegic08@gmail.com, 068-165-993

IME, PRIIMEK, NASLOV in E-MAIL

9 ŠIVALNIH PROJEKTOV Z NAVODILI IN PRILOŽENIMI KROJI!

Izvedeli boste vse o osnovah šivanja in izdelavi oblačil!
Spoznali boste šivalni stroj in se ga naučili uporabljati.
Odkrili ročne, strojne in vezilne vbode.
Prevozili prvo vožnjo s šivalnim strojem.
Šivalni projekti so opremljeni z ilustracijami,
slikamiin opisi za izdelavo krila, hlač, majice in oblekice
Kako pokrpati, skrajšati in popraviti svoja oblačila.
Kako z naravnimi sredstvi odstranite madeže iz oblačil.

Lep pozdrav,
Šivarica Sabina

Ko ne gre in ne gre

Včeraj sva z Mijo na prijeten način razgaljali vsaka svoje odlašanje. Kje in zakaj odlašam. Na to je bilo dokaj lahko odgovoriti. Tudi kako se počutim, ko to počnem. Jezna nase, nezadovoljna, čemerna… Kolikokrat sem se že odločila, da zdaj pa res ne bom več odlašala, pa se naslednji hip znajdem v identični situaciji, ko zopet uporabljam vse možne trike in izgovore. Od ne da se mi, saj ni nujno, zakaj moram vse jaz, saj bo bolje, saj se bo rešilo do nagovarjanja nekoga drugega (lahko bereš tudi teženja) naj že končno postori nekaj. Po drugi strani pa moram, moram, moram. In tako se pogosto znajdem razpeta med nenehnim nihanjem iskanja izgovorov, da mi ni treba in občutki krivde, ker nisem. Prav nič prijetno.

Tokrat sem se odločila, da potegnem vse okostnjake iz omare. Vse nerešene zadeve, ki se jim izogibam. Vse meni neprijetne stvari. Vse, kar mi jemlje dragoceni notranji mir.

Svoje odlašanje lahko razdelim v tri kategorije.

1.   stare neprijetne zadeve, ki ostajajo odprte

2.   strah pred začetkom nečesa novega

3. tehtanje ali je način, zadeva, razmišljanje…sploh moje ali pa le odraz družbenih meril in ker tako vsi počnejo

Stare zadeve vlečem iz omare in se soočam z njimi. Sproti skušam ugotoviti vzroke za odlaganje. Nove dogodivščine terjajo od mene osvoboditev strahu in ugajanja drugim. To skušam preseči. V tretjem primeru pa imam še posebej veliko dela. Kako razločiti kaj je res moje, kaj pa je posledica sledenja nekomu, primerjanja, kolektivnih prepričanj in norm. Ta mi povzroča zmedo vsakič posebej, dokler se moj vpogled ne zbistri.

Kar precej naporen proces, ki se ne zgodi čez noč. Terja veliko prisotnosti v tukaj in zdaj. Ja, odlašanje. Zoprna reč. Včasih pa v njem lahko najdemo tudi kaj pozitivnega.

Darja