Ko ne gre in ne gre

Včeraj sva z Mijo na prijeten način razgaljali vsaka svoje odlašanje. Kje in zakaj odlašam. Na to je bilo dokaj lahko odgovoriti. Tudi kako se počutim, ko to počnem. Jezna nase, nezadovoljna, čemerna… Kolikokrat sem se že odločila, da zdaj pa res ne bom več odlašala, pa se naslednji hip znajdem v identični situaciji, ko zopet uporabljam vse možne trike in izgovore. Od ne da se mi, saj ni nujno, zakaj moram vse jaz, saj bo bolje, saj se bo rešilo do nagovarjanja nekoga drugega (lahko bereš tudi teženja) naj že končno postori nekaj. Po drugi strani pa moram, moram, moram. In tako se pogosto znajdem razpeta med nenehnim nihanjem iskanja izgovorov, da mi ni treba in občutki krivde, ker nisem. Prav nič prijetno.

Tokrat sem se odločila, da potegnem vse okostnjake iz omare. Vse nerešene zadeve, ki se jim izogibam. Vse meni neprijetne stvari. Vse, kar mi jemlje dragoceni notranji mir.

Svoje odlašanje lahko razdelim v tri kategorije.

1.   stare neprijetne zadeve, ki ostajajo odprte

2.   strah pred začetkom nečesa novega

3. tehtanje ali je način, zadeva, razmišljanje…sploh moje ali pa le odraz družbenih meril in ker tako vsi počnejo

Stare zadeve vlečem iz omare in se soočam z njimi. Sproti skušam ugotoviti vzroke za odlaganje. Nove dogodivščine terjajo od mene osvoboditev strahu in ugajanja drugim. To skušam preseči. V tretjem primeru pa imam še posebej veliko dela. Kako razločiti kaj je res moje, kaj pa je posledica sledenja nekomu, primerjanja, kolektivnih prepričanj in norm. Ta mi povzroča zmedo vsakič posebej, dokler se moj vpogled ne zbistri.

Kar precej naporen proces, ki se ne zgodi čez noč. Terja veliko prisotnosti v tukaj in zdaj. Ja, odlašanje. Zoprna reč. Včasih pa v njem lahko najdemo tudi kaj pozitivnega.

Darja