Danes sem bila povabljena v 4. razred moje hčerke, da
otrokom pokažem kako risati mandale. Naša mala je vse skupaj zakuhala, se
zmenila in z veseljem sem pristala na povabilo. Prvo, kar me je razveselilo je
bilo njeno neskončno veselje, ker pride njena mami v šolo. Dan prej je skakala
in poplesavala po hiši in vpila »Komaj
čakam…komaj čakam…« Otrokom ogromno pomeni, da so lahko ponosni na svoje
starše. Pa tudi, če bi prišla samo oddeklamirat eno pesmico, bi bila po mojem
enako vesela. Njena mama pride v šolo…uau.
Kar pa je mene neskončno razveselilo in navdihnilo, je bil
otroški entuziazem. Vsi, od prvega do zadnjega so risali. Tudi tisti »nemogoči«.
Ti so bili zelo kreativni. Tako z užitkom sem jih opazovala pri ustvarjanju,
pri prostem izražanju sebe. In skozi proces opazovala kdo je samozavesten, kdo
ni, kdo sledi (prerisuje), kdo ostaja svoj, kdo se kritizira, kdo potrebuje
nenehno potrditev, kdo se plašno izraža itd.
Same risbe pa so pokazale kdo je svoboden v izražanju, komu risba ne leži, kdo
je kaotičen, kdo ima rad red, strukturo, celo kdo je notranje zaprt v ječo, kar
kaže na globjo stisko.
Risba otroka nam velikokrat lahko pove več kot besede.
Užitek mi je bilo delati z njimi. In uživali so v kreiranju.
Ampak njih in mene je žal prehitro prekinil zvonec. Zdaj me mala nagovarja, če
bi vodila delavnico na njihovi šoli… se bo ona vse zmenila.
Faca. Hvaležna sem ji, ker mi ustvarja take dogodivščine za katere se morda iz
razno raznih razlogov ne bi nikoli odločila.
Poskusite doma. Nič ni komplicirano. Še najtežje bo opustiti pravila in razum.
Narišite krog. Označite sredino in potem pustite otroku, da prosto
gradi zgodbo od sredine navzven. Če želi od zunaj tudi prav. Pomembno je, da ni
nobenih pravil. In nobenega priganjanja. Risbo lahko gradi nekaj ur, nekaj dni… Ne
svetujte mu, ko nima domišljije naj odloži in se je loti spet čez čas. Če se la da, ga ne prekinjajte ko je v momentu. Potem vzemite risbo v roke, jo
poglejte brez pričakovanj in si zapomnite tisti prvi vtis, ki ste ga dobili. Če
je v otroku stiska, jo bo narisal. Če je žalost, jo bo narisal. Karkoli je
znotraj otroka, se bo skozi risbo izrazilo. Tudi potenciali. Red, kaos. Čim
manj razumsko ocenjujte. Dovolite, da vas risba nagovori. Vaši občutki ob
gledanju risbe bodo pokazali, kaj otrok sporoča.
Seveda pa je tako risanje primerno tudi za vas, je odlična
samorefleksija. Samo brez razuma, čista prepustitev navdihu.
Uživajte v ustvarjanju! Mi smo zelo.
Darja
Ni komentarjev:
Objavite komentar