SAMOPOMOČ IN SAMOZDRAVLJENJE

Začenjam sklop objav na temo komplementarnega zdravljenja in samozdravljenja.

Vsak od nas ima znotraj sebe moč ozdravitve, moč vzpostaviti ravnovesje telesa in duha. Včasih je za telo sicer prepozno, ko smo že tako bolni, da je telo preveč poškodovano. Še vedno pa lahko ozavestimo vzroke za stanje in se lažje sprijaznimo ter mirneje odživimo preostanek življenja.
Zdravila, vitamini, prehranski dodatki so nujno potrebni, ko telo zelo zdrsne iz ravnovesja in se pojavi bolezen. Takrat je potrebno telesu priskočiti na pomoč, da si opomore. Ker pa s tem pomagamo le omiliti simptome oz. posledice, je potrebno istočasno poiskati tudi vzroke za nastalo situacijo. Le tako bo ozdravitev trajna. Nastanek bolezni je zadnja faza v procesu. Najprej se ravnovesje zruši na duhovnem, mentalnem in čustvenem nivoju. Povedano drugače, vzrok bolezni lahko poiščemo v napačnih prepričanjih, vzorcih, sodbah, obsodbah, čustvih, kot so jeza, strah, žalost, krivda, pohlep...Čustva so vedno posledica mišljenja, ki pa je pogojeno z vplivi staršev, okolice, družbe, človeštva.
Zato se vsi soočamo s ponavljanjem situacij, npr. v odnosih, financah, boleznih z namenom, da bi spregledali svojo zmoto oz. ozavestili napačne vzorce in prepričanja. Tega s tableto, hrano, rekreacijo ni mogoče odpraviti, lahko pa se omilijo posledice. Vendar le kratkotrajno.
Velikokrat vzroka nismo zmožni prepoznati. Ne vidimo jasne slike. Takrat potrebujemo nekoga, ki nam pomaga uvideti. Včasih so to lahko bližnje osebe, ki nam že nekaj časa postavljajo resnico pred oči, a je nočemo ali pa nismo sposobni videti. Velikokrat smo tudi prepričani, da želimo spremembo in hodimo od zdravnika do zdravnika, od terapevta do terapevta...pa še vedno ni učinka. Takrat najverjetneje podzavestno še nismo pripravljeni na spremembo oz. je nočemo. Dober terapevt bo to ugotovil in vas ne bo naročal na nadaljnje terapije dokler se ne razreši ta primarna težava. Če jo seveda želimo razrešiti. Zato je zelo pomembno, da se sami odločimo za spremembo, da smo se globoko v sebi pripravljeni soočiti s težavo, blokado. Da smo do sebe iskreni. Nihče, noben terapevt, zdravnik, prijatelj ne bo ničesar opravil namesto nas. Terapevt lahko pomaga ozavestiti vzroke, poiskati namen in vas energijsko podpre, mi sami pa smo tisti, ki naredimo delo.
Ko vzorec ozavestimo, ni nujno, da se tisti trenutek preobrazimo in postanemo srečna oseba brez težav. Morda bo ta isti vzorec odzvanjal še nekaj časa in bomo še nekajkrat padli na izpitu. Toda ker smo ga ozavestili, bomo situacijo sedaj lažje opazovali z očmi opazovalca v prisotnosti in bomo lahko vse hitreje vzpostavljali ravnovesje. Po domače, zadeva nas ne bo več tako metala s tira. Ne bomo se več tolikokrat zapletali v reakcije in vse lažje bomo prepoznali, da smo mi tisti, ki še potrebujemo določene tipe ljudi, določene situacije v življenju, da lahko s pomočjo njih vidimo in spreminjamo sebe.

Načini ugotavljanja vzroka težav

* samoopazovanje spremljanje odziva na okolje, razmišljanja, čustev, delovanja
* ugotavljanje vzrokov s pomočjo vzorcev iz knjig (npr. Louise Hay, Ogorevc...) V primeru, da najdemo pravi vzrok in ga sprejmemo ter se odpremo za razreševanje, začutimo olajšanje, pretok energije.
* ugotavljanje vzrokov na podlagi tistega, kar nas moti pri drugih (partner, starši, sodelavci,...) Kadar je prisoten stvarni problem v odnosu do nekoga, poiščemo tisto, kar nas moti in to pri sebi ozavestimo ter sprostimo. Vedno spreminjamo sebe in svoje težave. Na ta način omogočimo potem drugemu, da se bo lažje spremenil tudi sam.
*  doživete travme iz preteklosti  Koristno je, če o tem povprašamo svoje starše, starejše ali tiste, ki so bili takrat prisotni

Priporočena literatura:
Marjan Ogorevc Samozdravljenje s karmično diagnostiko in druge njegove knjige
Louise L. Hay Življenje je tvoje in druge njene knjige 

Tema naslednjič: Zakaj je pomembna prisotnost v tukaj in sedaj 

Za kakršno koli vprašanje pa sem vam na voljo na mailu darja.krebs@gmail.com. Lahko tudi predlagate temo, ki vas zanima.

Lep, končno pomladanski pozdrav.

Darja

SMO KOT BISERNA OGRLICA

Začelo se je davno tega, ko me je rdečelaska, z dvema spletenima kitama na glavi ogovorila, mene, neznanko  in me povabila na pijačo, bojda, da ima god. Še danes čutim občutke, ki so me takrat prežemali, strah, nezaupanje,začudenje, odpor, radovednost, pravi koktajl vsega mogočega. A tako je bilo, tako se je začelo. Danes so občutki drugačni, neizmerna hvaležnost, da se me je dotaknila, da mi je dala možnost, da pokukam ven iz moje lupinice in da je postala tista rdečelaska moja prijateljica, včasih  moja mama, včasih le dobra poslušalka, včasih tisti glas, ki mi pomaga da grem naprej. In kaj je lahko več v eni osebi, kaj je lahko več kot to, da te nekdo sprejme takšnega kot si, z vsem dobrim in z vsem slabim. To je prijatelj, to je tisti, ki ti pomaga, da rasteš, to je tisti, ki te zna objeti in ti nastaviti ogledalo, nežno in previdno a hkrati kritično in dobronamerno.
Leta so minevala in vsakdan je bil vpet med obveznostmi službe in družine. V trenutkih, kot da bi se svet ustavil, kot da bi gledal že gledan film, počasi in sigurno. Veter ni zapihal močno, nežno je premetaval mojo lupinico in z njo vse moje želje. Želje po rasti, želje po tem, da bi počasi odvrgla lupinico, željo po novih spoznanstvih, po tistih pristnih ljudeh, ki veš, da nekje še so.

A prišel je ta veter, takrat ko sem najmanj pričakovala in pihal je močno, tako močno, da je lupinica pokala in končno počila. Nisem se pripravljala, nisem imela časa, očitno je edino tako moralo biti.

Nekaj časa sem bila izgubljena, nič več znanega, nič več tistega varnega zavetja v moji lupinici, ostala sem zunaj in potrebno je bilo iti naprej. Sedaj je prišlo tisto o čemer sem sanjala, prišli so tisti ljudje za katere sem
upala, da so, da so nekje in da jim nekoč stisnem roko.

Prihajale so ženske, zanimive, tople in polne svojih zgodb. Dotaknile so se me, ostale ob meni in pustile, da skupaj rastemo. In še prihajajo in vsakič sem presenečena kako hitro se odvije, kako malo je potrebno, da
preskoči tista iskrica in že se usuje plaz zgodb, tke se prijateljstvo in druži se pozitivna energija.

A to se je zgodilo zaradi mene, samo zaradi mene in moje lupinice. Odvrgla sem jo in takrat je zapihal nov veter. Odpihnil je tisto slabo, odpihnil je napačne ljudi, pometel je pot in jo pustil prazno, In takrat so začeli na pot stopati novi ljudje, drugačni, pristni in predvsem iskreni. In rastejo in se nizajo kot biseri, kot biserna ogrlica in več kot nas je, močnejši smo in resnični smo in to daje upanje na boljši jutri, na jutri z iskrenimi in pozitivnimi ljudmi.

Ana

"Prebujanje v dušo"

Knjiga, ki te popelje na potovanje iskanja sebe. Mateja odkrito opisuje lastne izkušnje razkrivanja pasti osebnosti, ega, ki ne želi sprememb. In govori o nujnosti ter pomembnosti poslušanja sebe in sledenja svoji intuiciji.

Objavljam svojo reakcijo na branje njenih dogodivščin..

*******************************************************

Čav, Mateja.

Ti moram napisat. Tvojo knjigo sem predihala že 100 strani...bi jo celo, pa imam še tri dodatne obveznosti na dveh nogah, ki mi ne dovolijo :-)

Prvo, kar je, sem tvojo notranjost podoživela kot svojo. Zunanja oblika je čisto druga, toda notranjost... Padla sem v jok, mojo malo punčko sem videla zvito in nemočno in takoooo sem si zaželela, da bi ti zlezla v naročje. Res, tebi in bi me ti pocartala in rekla, da je vse v redu. Potem pa sem si rekla, da je moč v meni, dvignila punčko, jo postavila na noge, jo objela in ji pokazala, da lahko trdno stoji. Od takrat stoji! Trdno in pogumno :-) In ko sem spoznala, da sem to počela tudi svojima otrokoma... bila preveč zaščitniška in ju delala nemočna, sem sklenila, da ju od zdaj naprej jemljem kot močna, kot bitji, ki bosta zmogli in bo vse tako, kot pač mora biti. To mi je prineslo veliiiko olajšanje. Velikokrat se mi zdi, da me je ta pretirana skrb za otroka in moža vlekla nazaj, stran od moje poti. Zdaj  bom lažje sploh upala začutiti svojo pot.

Drugo. Prišla je ven moja tekmovalnost. Spoznala sem, da vedno želim biti boljša. Kako ego želi imeti to, kar ima drug in še več. Ob branju knjige so bile moje misli...jaz bi tudi, kaj pa jaz, kako lahko do tega pridem...zakaj nimam jaz teh sposobnosti,... To si je težko priznati. V moji osebnosti se te sposobnosti enačijo z biti boljši od drugih :-) In zdaj vem, da mora najprej osebnost ponižno skloniti glavo, ker ima vsak čisto svojo pot in čisto svoj izraz.

Zato je tretje spoznanje zelo pomembno. Potrpežljivost. Vse ob pravem času. Sprejeti to, kar ti je v tem življenju namenjeno. Preseči ambicije ega.

Zelo sem ti hvaležna za pomoč in podporo. Tudi s pomočjo tebe korakam naprej k sebi.

Hvala.

Objem

Darja

*************************************************************************************

Videti to, kar je. Priznati si resnico. Čeprav ni vedno lepa in prijetna. Prave spremembe pridejo, ko se nehaš pretvarjati, da si, kar nisi in pogumno zreš v to, kar si.

Mateja je eden od svetilnikov na moji poti. In kadar dovolim, da mi nekdo seže tako globoko pod kožo, se v mojem življenju nedvomno zgodijo veliki premiki. 

Več o Mateji, njenem delovanju in knjigi lahko preberete na http://www.matejahanahocevar.com/ ali na http://www.prebujanje.si/.

Veliko poguma!
Darja

Po-klic "vzgojiteljica"

Pred dnevi sem prijeten večer preživela s tremi prisrčnimi vzgojiteljicami v vrtcu. Eno (mojo drago prijateljico) poznam zelo dobro. Skupaj z drugo, drugič bodočo mamico, sta skrbeli da se je moja hči v vrtcu počutila odlično, sproščeno in je bila z vsemi svojimi "čudaškimi" izpadi sprejeta. Spremljala sem njihov pogovor o delu, službi, soočanju z izzivi.
Moram priznati, da mi je žal. Žal mi je, ko vidim, da dobre vzgojiteljice izgubljajo strast do njihovega poklica. Dela, kateremu posvečamo premalo pozornosti. Dela, za katerega premalokrat izrečemo besede hvaležnosti. Hvaležnosti, ko vemo, da so naši otroci v skrbnih, ljubečih rokah, katerim ni vseeno za "tujega" otroka. Biti v primežu med starši, ki znamo biti zelo zahtevni, sebični in nerazumevajoči, ter sistemskimi zahtevami s svojimi bolj ali manj vkalupljenimi pričakovanji, po vrhu pa še v vojni kolektivnih odnosov...hm, ni lahko. Ob vsem tem pa vsi pozabljamo, da je primarna skrb zadovoljen otrok. Pri nas doma sva imela z možem edino merilo za dober vrtec in vzgojiteljice nasmejan in zadovoljen otroški obraz. Zjutraj, ko sta odhajala v vrtec in popoldne, ko nista želela domov. Nobenih pričakovanj in zahtev do vzgojiteljic. A to tudi zato, ker sva imela dober občutek glede vzgojiteljic. Vse še zdaleč niso take.  Dejstvo je, da niso vse vzgojiteljice ali vzgojitelji ali učiteljice in učitelji primerni za poslanstvo, ki ga opravljajo. Nekateri se ne zavedajo, da delajo več škode, kot koristi. Žal. Tudi ukrepi, ki jih sedaj izvaja politika ne ustvarjajo zadovoljnih ljudi, ki bi z veseljem opravljali svoje delo.

Sama rada pomislim, da sta moja otroka otroka sveta. Upam, kamor koli ju bo že vodila pot, da bosta deležna topline in ljubezni ljudi, ki ju bodo spremljali na poti. Prav tako skušam imeti sama tak odnos do otrok in ljudi, ki so dlje ali pa le za hip del našega življenja. In zaenkrat sta bila še vedno v kolikor toliko zanesljivih rokah. Seveda imamo tudi starši različna merila, kaj naj bi to bilo. No, mi smo do sedaj zelo zadovoljni. In hvaležni.

Vam, drage moje, pa polagam na srce. Skušajte najti zopet tisti skriti sprožilec, ki vas je pripeljal do tako čudovitega dela, ki ga opravljate. Da boste kljub težavam in pritiskom zmogle ohraniti spontanost in strast do ukvarjanja z malčki. Nismo vsi tega sposobni.In nismo vsi zato po-klicani.  Zato vam hvala!

Darja

Pasti dobrote in prijaznosti

Velikokrat, ko želim kaj napisati, me prešine občutek krivde, da bi napisala kaj lepega v današnjem tako težkem času. Venomer imam pred očmi ljudi, ki nimajo za jesti, otroke, ki trpijo... Jaz pa bi napisala kako mi je fajn, kako nimam za kaj jamrat. Včasih tega ne upam na glas priznati. In potem malo pojamram skupaj z drugimi. Kot, da je življenje narejeno zato, da nam je težko. Srce me boli ob zgodbah, ki jih slišim. In velikokrat imam občutke krivde, ker mi gre bolje. Zopet pa ne tako dobro (v finančnem smislu), da bi lahko reševala svet. Pomagam po najboljših močeh. Nemalokrat ravno iz občutka krivde.
Z možem sva bila oba "naštimana" tako, da sva sebe dajala na zadnje mesto. Vedno sva najprej poskrbela za vse ostale. In verjemite, v določenih obdobjih najinega življenja je bilo ostalih veliko. In to naju je peljalo vse globje in globje v težave. Jemala, nosila, reševala sva bremena vseh okoli naju, začenši s starši. Nisva si nakopala malo in majhne stvari. To naju je najedalo, najedalo najin odnos, dnevi so bili mučni in stresni. Ko sva končno uspela nekatere stvari spustiti, sva se znašla v nekakšnem vakumu. Praznini. Spoznala sva, da so naju težave hranile. Brez njih sva bila izgubljena. Kaj početi sam s seboj? Kaj me sploh veseli? Kaj zanima? Kaj bi rada? Kdo sploh sem? Potrebno se je bilo soočiti s težkimi vprašanji. A prvo je bilo potrebno spoznati in priznati, da tega ne želim več početi.
Jaz sem nekako prva skočila iz brzivlaka, ki je peljal v prepad. Seveda sem utrpela nekaj udrgnin pri padcu. Mož skače še vedno na pol. Še si kdaj tu pa tam nakoplje težave drugega. A zdaj se tega zaveda in zmore slej ko prej izpustiti. In tudi zase nisem še čisto sigurna, da sem že cela zunaj. Izstopiti iz vzorca, ki si ga gojil in zalival toliko časa ni najbolj enostavna zadeva. 
Pred časom sem spoznala Matejo in Haija. Vesela sem, da sta prišla v moje življenje. Druži nas enako - hoja po poti k sebi in podpora drugim, da stopajo po svoji poti nazaj k sebi. Toda, kot pravi Hai, prenehati je potrebno razmišljati in čustvovati namesto drugih.  Ker sem jaz to zelo intenzivno počela, sem končala z reševanjem marsikatere težave, ki sploh ni bila moja.
Veste, ni isto stati nekomu ob strani, ko je v težavah ali pa (v najinem primeru) prevzemati in reševati težave nekoga drugega. To pomeni, da tisti drugi nikoli ne prevzame odgovornosti za svoje življenje. In ne dobi priložnosti za spremembo. To ni podpora. To je lažen občutek zase, da si naredil nekaj dobrega. Lažen občutek potrjevanja sebe, ker globoko v sebi misliš, da nisi vreden. Da si ne zaslužiš. Da nisi dovolj dober. Torej sebično dejanje.
In da se vrnem na začetek zgodbe. Od tu izvira občutek krivde, ko končno začneš živeti zase. Ko si zadovoljen sam s sabo in svojim življenjem. A le tako si lahko v pomoč drugim na poti sprememb v življenju.
Pomoč je pomagati nekomu uvideti zakaj se mu nekaj dogaja. Pomagati poiskati vzroke težav. Potem pa je vsa odgovornost na tisti osebi, da se spremeni. Ali pa ne. Izbira ni moja. Prava oseba (terapevt, prijatelj, sorodnik,..) je tista, ki bo pomagala drugi uvideti, odpreti oči. To pa ni nujno vedno prijazno. In prava oseba se zaveda, da ne more čisto nič storiti namesto drugega.

Darja