NE SPLAČA SE

NE SPLAČA SE

Onega dne me je pot zanesla v prelepo istrsko vasico in že mi je pelo srce in vriskala duša. Nisem se je še dotaknila, sramežljivo sem jo opazovala v varnem zavetju vinogradov iz svežega nasada sivke in rožmarina. Objektiv mojega fotoaparata jo je tipal in škilil še po sosednjih gričih. Takrat me prešine misel, pa saj sem tu, to jo Toskana, Provansa vse tisto, kamor me vleče srce in se s sanjami vračam nazaj in kupujem manjše posestvo. In to je tu pred našimi vrati male Slovenije. Malo pobrskam po spominu in ne najdem dne, ko me je kak vodnik popeljal skozi te lepote, sem morda  streljaj od »slovenkega  Monaka« spregledala brošuro, ki me vabi v te prelepe konce.

Ni kaj, treba bo raziskati in že sem videla kako sedim pred prijetno pristno hiško v malem lokalčku, se nastavljam sončnim žarkom in srebam kavico.

Vsi trije,  smo jo mahnili v vas. Da ne bo pomote, jaz, moj objektiv in moja prijateljica J

In jaz ne bi bila jaz, če jo ne bi mahnila še na vsako vaško pokopališče, ker nekaj pa vem, skriti so na lepih lokacijah, ki ti največkrat nudijo lepe poglede na okolico in pripadajočo vasico. Tudi tu ni bilo nič drugače in ogromna starinska vrata so naju sprejela na razgledno točko. Ampak nekaj je bilo narobe, razgled je bil a pred njim še kaj drugega. 

Razmišljala sem, morda se tem domačinom vedno tako mudi, da sveče raje odvržejo čez zid, pa ja, saj se ne vidi, njihov grob je čist, obzidje pa tudi veliko ali pa je to res ena taka mala neokrnjena vasica, kjer nimajo poskrbljeno za odvoz smeti in se tako ti ubogi domačini pač znajdejo po svoje. Hm, verjetno bo tako.

Vijuganje med vinogradi do vasice pa je spremljalo še kaj drugega kot prekrasen pogled na morje in žvrgolenje ptic.  Železni sodi, navlaka vseh sort , žimnice, vse za kar bi kakemu zbiralcu železa zaigralo srce.  Kje je napaka sem se spraševala? Jp, pomlad je zatajila, to je to. Če bi pohitela bi mi s cvetenjem in zelenjem skrila vse te »odložene spominke«  A imeli sva srečo, da sva kmalu izvedeli zakaj, zakaj je tak biser sam, zakaj vsa navlaka in zakaj bo tako tudi ostalo.

Pred vhodom v skromno a kot biserček lepo vas te pričaka razkošna v istrijanskem stilu odeta gostilna in ni ga vraga, da mi ni zakrulilo po želodcu in moje brbončice so že zamigetale. Z zanosom sva zakorakali v gostilno. Sonce je sicer vabilo, da posediva zunaj a ups, stolov še niso prinesli iz zimskega spanja, pa nič zato, bo tudi notri dobro, bova vsaj malo poklepetali z domačinom in izvedeli še za kakšno prireditev, zanimivost, oh, vsega bo dovolj.

Pa naju je pričakal robati lastnik te lepotice in se je začelo.  Kavo sva dobili a izbirati nisva imeli kaj dosti. Mleko na mizi in si toči, je bojda kriza tudi s kelnarcam.  De ne govorim o kuharju. Ta je celo pobegnil, ker se mu ni splačalo tukaj. Pa da je celo blagajna bila olajšana nekega dne za kak tisočak, ker nihče ni več pošten in se ne splača nikomur zaupat. Da vam ne govorim o strankah.  Pol mineštre vam vzamejo, vam povem, se ne splača niti postreči. Pa vodo pijejo zraven. In vesta kaj, preden pridejo do nas je vmes še nekaj gostišč in te poberejo vse turiste, mi pa takole na polovičnih porcijah.

Pa ga malo pohecam in ga vprašam, če morda ve za kakšno hišo, ki bi se jo dalo kupiti. Oh, ne, to se pa ne splača in je bilo konec pogovora.  In vrtam neprej v svojem dobrohotnem humorju in ga pobaram, da morda bi pa mene vzel za kelnarco, saj bom pridna in prijetna. Oh, ne tudi to se ne splača, bi me moral zaposliti, še njegova žena dela na črno.

In jo s prijateljico popihava v vas da vidiva kaj se splača in kaj ne. In res je nič se ne splača, ne splača se pospraviti vse navlake, ki krasi okolico, ne splača se imeti majhno  kantino, kjer bi srkal kavo in opazoval okoliške griče obdane z vinogradi, ne splača se nikomur nič, ker je tako očitno dobro, če pa bi se komu izplačalo in bi tako, kot sem jaz vztrajal pri svojem in poskušal  stvari postaviti na noge, se potruditi in vložiti trud, delo in sanje in pokazati, da se da, samo odločnost in voljo potrebuješ, o ne, takrat bi pa padala polena pod nogo, ker Slovenci tako in tako znamo povedat, da se nič ne splača. Če pa bi se komu že splačalo bi pa s tem nastavil veliko ogledalo vsem ostalim,tega se pa resnično ne splača, ker videti se v takem ogledalu pa verjemite mi ni kaj dosti prijetno.

Nič se ne splača, to sva izvedeli.

Veva, da se izplača, vse se izplača, včasih se izplača že samo to, da se usedeš med vinograde in sanjaš, izplača se , izplača, le če nisi prelen in ti je preveč stvari podarjeno. 

In morda bi tale vasica poleg očiščevalne akcije potrebovala očistiti še besedo "SE NE SPLAČA«  , pravzaprav  takšnih vasic pri nas ne zmanjka, v eni od teh živim tudi sama.

O ja, splača se, vse se splača le potruditi se je potrebno! Sicer pa ali ne pravi rek, da se brez muje še čevelj ne obuje.

Ana