Predstavljaj si delo kot recimo eno lepo pleteno košaro, polno dobrot. Vsak se je razveseli. A, ko začneš vleči ven dobrote, ti ene dišijo bolj, druge manj, nekatere pa so ti enostavno zanič. Če imaš srečo, ti dostavijo košaro z dobrotami, ki so ti bolj ali manj po godu. Dobri sodelavci, prijetno delovno okolje, dobra plača, zmeren delavnik, ne preveč zatežen šef,... Če pa imaš malo smole, dobiš košaro s čisto nemogočimi izdelki - poleg norega šefa, nemogočih ur, nekreativnega dela, plesnivih sodelavcev še mizerna plača, ki vedno zamuja. Morda pa ti malo pomešajo vse tole.
In, ker so ti že nekajkrat dostavili napačno košaro, košaro, kjer ni bilo vse po tvojih željah, počasi obupaš.
Kar verjetno ne vidiš, je to, da ti je bila košara dostavljena z veliko ljubeznijo in seveda ne brez razloga.
Potrebovala si jo. Da si lahko okušala grenko, plesnivo, smrdljivo, pokvarjeno in tudi sladko, dobro in dišeče. Okušala si. Nekatere stvari dlje, druge le za hip. In skozi okušanje ugotavljala, kaj si zares želiš in kaj ne. Kaj potrebuješ in kaj ne. Kje si upaš in kje ne. Mnoge oblike in okuse si stestirala. Na kup si dajala stvari, ki jih ne želiš več. Ogromen je. Na drugi strani pa je kupček dobrot, ki ti dišijo. Ki te vlečejo in mamijo. Imaš jih kar nekaj. Ne zmoreš pa jih sestaviti v pametno celoto.
Končno si nehala iskati. Ni ti treba več okušati stvari, ki jih ne želiš. Veš kaj hočeš. Zdaj kupčkaš in kupčkaš, a se ti nikakor ne izide. Ostala ti je še ena velika ovira.
Strah.
Kaj, če ti ne uspe skupčkati dobrot, ki jih želiš? Kaj, če ti ne uspe ustvariti mamljivega obroka, katerega bi z užitkom zaužila? Ga morda soustvarjala in delila še s kom... Počasi okušala, uživala, se radostila in si zaupala, da zmoreš ustvariti točno tako mešanico okusov, ki bi te celo prevzela. Po tihem sanjaš, okušaš, uživaš. A te hitro zopet ugrabi misel, da bi okusila še kaj plesnivega. Ker, kaj pa, če ne najdeš tiste mešanice okusov? Od nečesa moraš živeti. Nisi prepričana, da je to sploh mogoče. Kaj pa, če moraš sprejeti kompromis? Požreti nekaj, kar ti ne paše, da ti bo dovoljeno kot sladico okušati del svoje lastne stvaritve. Kaj pa, če nisi dovolj dobra za svojo stvaritev? Kaj pa, če ne boš nikoli uspela zmešati pravilne jedi? Kaj pa, če tvoja jed ne bo všeč drugim? Kaj pa, če skleneš kompromis in sestaviš jed, ki bo všeč drugim, pa nič zato, če ne bo čisto tvoja?
Tile zavitki "kaj pa če-jev" so lepo zloženi v košari. Še vedno so ti servirani. Še vedno jih sama jemlješ iz nje. Dokler vseh ne prežvečiš. Morda pa bo takrat čas, da se pogumno in z zaupanjem posvetiš sestavljanju svoje najljubše jedi iz sestavin na drugem kupčku. In ne nehaš uživati tako v sestavljanju, kot v okušanju. Takrat to ne bo več delo. To boš ti. In življenje bo po tebi lahko izrazilo svojo edinstveno stvaritev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar