Ali sprejemamo svoje otroke?

Ker imam sama dva otroka, se velikokrat ujamem, kako jima želim pridigati, kako naj se vedeta, kaj naj naredita, kako naj naredita in seveda to ni v redu, pa to je šlampasto, pa zamuja, pa vseeno mu je, pa ne pospravlja za sabo, pa tukaj se ni čisto nič potrudil…

In potem se zavem, kako bi rada svojega otroka predrugačila v nekoga drugega. Tak, kot je,  ni v redu. In izpišem vse stvari, ki me pri njem motijo, živcirajo, iritirajo…in ugotovim, da imam sama cel kup teh enakih lastnosti, ki jih pri sebi ne sprejemam in bi rada, da jih ne bi bilo. In najtežje vprašanje zame – če sama sebe ne sprejemam in ne maram (z vsemi temi lastnostmi vred) ali imam sploh lahko rada svojega otroka? In če je odgovor iskren, bo zabolel. Toliko velikih besed jima namenjam »Rada vaju imam do vesolja in nazaj«, ki ostajajo le na površju.

Toda prav otrok je tisti, ki mi z vso svojo ljubeznijo in spontanostjo kaže sliko mene, ki je nočem videti. Otrok pa, kot bi mi govoril: »Poglej me, tukaj sem. Zakaj nisem v redu, saj sem kot ti.«

Naši veliki učitelji so. Le pogledati jih je potrebno z drugačnimi očmi.

Danes jima bom rekla le: »Hvala, ker sta!«

Darja