SPANJE 2.DEL
Se spomnite zgodbe izpred meseca dni? Kako spraviti sina spat v manj kot pol ure in to brez moje ali moževe prisotnosti.
Bilo je pred prazniki, ko sem ugotovila,da ne morem več tako naprej. Da sem izčrpana in da moram začeti drugače ali pa bo sin Kralj na Betajnovi. In sem sklicala izredni sestanek Očaranih in predstavila problem. Ostali dve Očarani, po stažu izkušenejši mamici, sta se strinjali, da moram vajeti vzeti v svoje roke. Debata o vzgojnih dilemah je stekla tudi v službi in vodja, mamica treh otrok, mi je v branje priporočila knjigo Vzgoja sinov, avtorjev, zakoncev Elium. Z možem sva še isti večer po sestanku Očaranih naredila "bojni plan". Kako morava biti bolj odločna in ne v dvomih ali strahu, da najinega sončka ne bova poškodovala. Želiva uživati družinsko življenje, ne pa se bati situacij, ki nama jih prinaša sobivanje z 2,5 letnikom.
Plan je bil tak: otroka po večerji eden od naju stušira, obleče v pižamo in pospremi v posteljo (s flašo mleka kot je navajen), tam ga čaka plišasta ovčka. Zaželiva mu lahko noč in se umakneva. Vrata spalnice pustiva odprta. Prvi večer je bil moj. Po ritualu sem se umaknila v sosednjo sobo zlagat perilo. Večkrat me je poklical: "Mamica, pridi spančkat." Vsakič sem mu nežno, a odločno rekla, ti kar zaspi, mamica pospravlja. Po 45 minutah, ko še ni spal (jaz sem v sosednji sobi brala knjigo) in me je spet poklical, sem šla do njega, ga pokrila, pobožala, rekla, naj stisne ovčko in zaspi. Uspelo je!!! Juhuhu, po eni uri je sine spal :)
Naslednji dan je zadeva trajala pol ure in sedaj zaspi nekje po 10 minutah.
Super je opazovati, kako otroci postajajo vse bolj samostojni, je pa na nas, starših, da jim to omogočimo. Ni lahko, priznam, a ni nemogoče.
Srečno na vaši poti vzgajanja.
Mija
Ni komentarjev:
Objavite komentar