sreda, 24. april 2013

Zrcalce, zrcalce na steni povej, česa še nisem spoznala doslej


 

Pravljice. Stereotipi, dobro proti zlemu, lepi, močni princi, še lepše princese...Junakom se pripisujejo lastnosti, ki jih potem mi ponotranjimo in ljudi presojamo tudi po njih.

Dosti časa sploh nisem razumela kaj pomeni, da ti nekdo postavi ogledalo. Kako to vidiš? Še posebej pa takrat, ko sem mislila, da jaz pa res, ampak RES nisem čisto nič podobna temule idiotu pred mano.

A zvedavost in želja po spoznavanju sebe sta mi razjasnili marsikateri zmoten pogled nase.
Moje najljubše ogledalo je moj mož. Od njega se učim ogromno. Zdaj sva že tako daleč, da mi velikokrat (ko imam spet kakšno cvetko) reče: "Ah ti moja žarnica. Bom javil v šolo naj vrnejo denar ha, ha." Ali pa se, ko se oba zaveva, da skozi naju deluje ego v šali pohecava, da smo štirje. On in njegov ego sta dva. In midve pač dve. Ni pa vedno tako na izi.

Pred kratkim sem v pogovoru s svojo "učiteljico" in dušno sopotnico dejala, da res ne bi mogla ubiti nekoga. Ona pa me je s svojim odgovorom vrgla na realna tla. "Jaz pa tega ne morem zagotovo trditi, ker ne vem česa sem zmožna." Mater! Res je. Sem razmišljala. Kako lahko tako stvar z zagotovostjo trdim?
Šokirala me je tudi nekoč neka druga moja učiteljica. Ko nam je na predavanju dejala, da smo vsi po malem tudi Beričeviči. Se spomnite tega razvpitega primera? Seveda je bila prva reakcija, da ženska ne ve kaj govori. Skrenula do konca :-) Ker sem, jasno, tako kot večina ljudi obsojala njega in njegova dejanja. Zdaj pa mi nekdo namiguje, da je tako seme posejano tudi znotraj mene!!! In mi ni bilo jasno, kako je tak človek tudi v meni...
Potem pa sem se opazovala. Opazila sem, da znam včasih biti tako jezna in besna, da nisem imela kontrole nad tem. Velikokrat je bila ta jeza obrnjena navznoter. Kadar pa sem imela šibkejšega nasprotnika, sem upala to izraziti tudi navzven. Največkrat so to moji najbližji. Še lažje pa je bilo to stresti nad svojo psičko. Nekega dne mi je, kot že velikokrat, spet pobegnila v gozd za srno. V sebi sem začutila naraščanje take jeze, če se ne bi kontrolirala, bi jo verjetno lahko tudi zbrcala in pretepla. Prav videla sem ga, oblak jeze, srda, besa, ki se je dvignil nadme. In ustrašila sem se tega dela sebe. Takrat sem spoznala, da bi bila brez lastne kontrole sposobna grozovitega dejanja. In spoznala sem, da je ta psička moj čudoviti učitelj spoznavanja sebe. Spoznavanja svojih neslutenih temačnih globin.

Najlažje se je spraviti na nemočne. In to je velikokrat tudi žival. Psička ni naredila nič drugega, kot bila pes, z vsemi svojimi nagoni vred. Kasneje sem spoznala, da če nočem, da mi uhaja, je pač moj del ta, da poskrbim, da je na vrvici. Ali pa se sprijaznim s tem, da gre malo v lajf po svoje. Izbrala sem prvo opcijo. Čeprav dopuščam tudi malo druge. Vendar je njeno vedenje in situacija od mene zahtevala odločitev. Jasno in glasno. Kaj si želim od psa in kakšen odnos želim, da imava. Morala sem disciplinirati najprej sebe, da sem potem do določene mere tudi njo.
Prav tako, kot živali so nam namenjeni tudi ljudje. Da iz nas vlečejo najboljše in najslabše. Oboje je del človeškega. Sposobni smo nesebične pomoči in dajanja in sposobni smo tekmovalnosti in pohlepa  in drugih skrajnosti. Obsojamo pohlep, svoje lastnine pa nismo pripravljeni deliti. So pa trenutki razjasnitve, ko delimo vse. Lastimo si gozdove, travnike, polja...a ko si nekdo hoče lastiti vodo, znamo reči ne. Mimogrede, podpišite peticijo za vodo, če je še niste. Ograjujemo in ščitimo naše hiše, naše družine, naše avtomobile...a smo sposobni tudi odprtosti, topline, dobrodošlice, objema.
V nas sta obe človeški skrajnosti in vsi odtenki vmes. Ego se bo odločal tako, da bo v korist le nam. In vsemu, kar si lastimo. Druga plat, naša vest, zavest pa se odloča v dobro in korist celote. In ve, da si prav ničesar ne moremo lastiti.

Zrcalce na steni pa nam kaže, kje se še haklamo v misel, da smo ločeni od celote. Ampak to je že druga zgodba...

Uživajte sonček!

Darja

  

torek, 23. april 2013

Ne bojte se življenja! (Tone Pavček)


 


>>Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd.
Ni res. Res je, da je lahko še hujši.
Toda za vas je to vaš edini svet, edini, ki v njem živite,
da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi.
Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: Življenje je trdo, trpko in težko.
Ni res. Res je, da je lahko še hujše.
Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo.
Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče.
Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, moji zgodbi:
Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo,
mi je star mož, živi modrec, dejal:
»In nikar se odslej ne boj življenja!«
Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: Ne bojte se življenja!
Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese.
In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!<<


petek, 19. april 2013

AVOKADOV NAMAZ



Saj ni bilo kaj dosti razmišljati, v košarici s sadjem se je ponujal kar sam, ravno prav zrel, da iz njega nastane 
okusen zajtrk.
Toliko bolj s ponosom sem ga lupila, ker sem se zavedala, da tiste stare prehranjevalne navade ostajajo za menoj. Največkrat jih prinesemo že iz otroštva in moj boj s tem vzorcem ni bil lahek. Toliko napačnih stvari na krožniku, napačnih kombinacij in nepotrebnega balasta. 
A da se, načrtno, z voljo in zavedanjem, da je to kar počnemo najbolje za nas, za naše zdravje in v veliki meri tudi za dobro počutje.


AVOKADOV NAMAZ S SEZAMOM

Avokado olupimo in odstranimo pečko
Meso avokado malo razrežemo, da bo lažje pasiranje
V razrezano meso avokada dodamo:
slabo žličko Himalajske soli
strok do dva česna ( pa lepo prosim, naj bo to tisti pravi "NAŠ" česen :-)  )
malo popra
žlica olivnega olja
žlička limoninega soka

Vse sestavine spasiramo, lahko z vilico ali paličnim mešalnikom in potresemo s sezamom.

To je to, enostavno,dobro in zdravo :-)



Ana

sreda, 17. april 2013

Otroška oblačila - naj gredo naprej

Vsako leto, ko menjam sezonska oblačila se znajdem pred težavo, kam z premajhnimi otroškimi oblačili. Končno je tudi za nas prišel čas letošnje menjave zimskih bund in kombinezonov za lahkotnejše jakne. Zdaj pa mi ostaja kar nekaj bund, hlač, kombinezonov in ostalega, kar bi rada podarila naprej.

Prosim, če kdo pozna koga, ki potrebuje tovrstna oblačila, za fanta 6 let in deklico 8 do 9 let, bom z veseljem dala naprej.

Dvojno zadovoljstvo. Nekdo dobi, kar potrebuje, jaz pa se rešim stvari, ki jih ne potrebujem več.

Prijetne pomladne dni vam želim.

Darja

nedelja, 14. april 2013

NE SPLAČA SE



NE SPLAČA SE

Onega dne me je pot zanesla v prelepo istrsko vasico in že mi je pelo srce in vriskala duša. Nisem se je še dotaknila, sramežljivo sem jo opazovala v varnem zavetju vinogradov iz svežega nasada sivke in rožmarina. Objektiv mojega fotoaparata jo je tipal in škilil še po sosednjih gričih. Takrat me prešine misel, pa saj sem tu, to jo Toskana, Provansa vse tisto, kamor me vleče srce in se s sanjami vračam nazaj in kupujem manjše posestvo. In to je tu pred našimi vrati male Slovenije. Malo pobrskam po spominu in ne najdem dne, ko me je kak vodnik popeljal skozi te lepote, sem morda  streljaj od »slovenkega  Monaka« spregledala brošuro, ki me vabi v te prelepe konce.
Ni kaj, treba bo raziskati in že sem videla kako sedim pred prijetno pristno hiško v malem lokalčku, se nastavljam sončnim žarkom in srebam kavico.

Vsi trije,  smo jo mahnili v vas. Da ne bo pomote, jaz, moj objektiv in moja prijateljica J
In jaz ne bi bila jaz, če jo ne bi mahnila še na vsako vaško pokopališče, ker nekaj pa vem, skriti so na lepih lokacijah, ki ti največkrat nudijo lepe poglede na okolico in pripadajočo vasico. Tudi tu ni bilo nič drugače in ogromna starinska vrata so naju sprejela na razgledno točko. Ampak nekaj je bilo narobe, razgled je bil a pred njim še kaj drugega. 
Razmišljala sem, morda se tem domačinom vedno tako mudi, da sveče raje odvržejo čez zid, pa ja, saj se ne vidi, njihov grob je čist, obzidje pa tudi veliko ali pa je to res ena taka mala neokrnjena vasica, kjer nimajo poskrbljeno za odvoz smeti in se tako ti ubogi domačini pač znajdejo po svoje. Hm, verjetno bo tako.

Vijuganje med vinogradi do vasice pa je spremljalo še kaj drugega kot prekrasen pogled na morje in žvrgolenje ptic.  Železni sodi, navlaka vseh sort , žimnice, vse za kar bi kakemu zbiralcu železa zaigralo srce.  Kje je napaka sem se spraševala? Jp, pomlad je zatajila, to je to. Če bi pohitela bi mi s cvetenjem in zelenjem skrila vse te »odložene spominke«  A imeli sva srečo, da sva kmalu izvedeli zakaj, zakaj je tak biser sam, zakaj vsa navlaka in zakaj bo tako tudi ostalo.

Pred vhodom v skromno a kot biserček lepo vas te pričaka razkošna v istrijanskem stilu odeta gostilna in ni ga vraga, da mi ni zakrulilo po želodcu in moje brbončice so že zamigetale. Z zanosom sva zakorakali v gostilno. Sonce je sicer vabilo, da posediva zunaj a ups, stolov še niso prinesli iz zimskega spanja, pa nič zato, bo tudi notri dobro, bova vsaj malo poklepetali z domačinom in izvedeli še za kakšno prireditev, zanimivost, oh, vsega bo dovolj.
Pa naju je pričakal robati lastnik te lepotice in se je začelo.  Kavo sva dobili a izbirati nisva imeli kaj dosti. Mleko na mizi in si toči, je bojda kriza tudi s kelnarcam.  De ne govorim o kuharju. Ta je celo pobegnil, ker se mu ni splačalo tukaj. Pa da je celo blagajna bila olajšana nekega dne za kak tisočak, ker nihče ni več pošten in se ne splača nikomur zaupat. Da vam ne govorim o strankah.  Pol mineštre vam vzamejo, vam povem, se ne splača niti postreči. Pa vodo pijejo zraven. In vesta kaj, preden pridejo do nas je vmes še nekaj gostišč in te poberejo vse turiste, mi pa takole na polovičnih porcijah.
Pa ga malo pohecam in ga vprašam, če morda ve za kakšno hišo, ki bi se jo dalo kupiti. Oh, ne, to se pa ne splača in je bilo konec pogovora.  In vrtam neprej v svojem dobrohotnem humorju in ga pobaram, da morda bi pa mene vzel za kelnarco, saj bom pridna in prijetna. Oh, ne tudi to se ne splača, bi me moral zaposliti, še njegova žena dela na črno.
In jo s prijateljico popihava v vas da vidiva kaj se splača in kaj ne. In res je nič se ne splača, ne splača se pospraviti vse navlake, ki krasi okolico, ne splača se imeti majhno  kantino, kjer bi srkal kavo in opazoval okoliške griče obdane z vinogradi, ne splača se nikomur nič, ker je tako očitno dobro, če pa bi se komu izplačalo in bi tako, kot sem jaz vztrajal pri svojem in poskušal  stvari postaviti na noge, se potruditi in vložiti trud, delo in sanje in pokazati, da se da, samo odločnost in voljo potrebuješ, o ne, takrat bi pa padala polena pod nogo, ker Slovenci tako in tako znamo povedat, da se nič ne splača. Če pa bi se komu že splačalo bi pa s tem nastavil veliko ogledalo vsem ostalim,tega se pa resnično ne splača, ker videti se v takem ogledalu pa verjemite mi ni kaj dosti prijetno.
Nič se ne splača, to sva izvedeli.
Veva, da se izplača, vse se izplača, včasih se izplača že samo to, da se usedeš med vinograde in sanjaš, izplača se , izplača, le če nisi prelen in ti je preveč stvari podarjeno. 
In morda bi tale vasica poleg očiščevalne akcije potrebovala očistiti še besedo "SE NE SPLAČA«  , pravzaprav  takšnih vasic pri nas ne zmanjka, v eni od teh živim tudi sama.

O ja, splača se, vse se splača le potruditi se je potrebno! Sicer pa ali ne pravi rek, da se brez muje še čevelj ne obuje.


Ana







sreda, 10. april 2013

Strah pred ne-delom



Predstavljaj si delo kot recimo eno lepo pleteno košaro, polno dobrot. Vsak se je razveseli. A, ko začneš vleči ven dobrote, ti ene dišijo bolj, druge manj, nekatere pa so ti enostavno zanič. Če imaš srečo, ti dostavijo košaro z dobrotami, ki so ti bolj ali manj po godu. Dobri sodelavci, prijetno delovno okolje, dobra plača, zmeren delavnik, ne preveč zatežen šef,... Če pa imaš malo smole, dobiš košaro s čisto nemogočimi izdelki - poleg norega šefa, nemogočih ur, nekreativnega dela, plesnivih sodelavcev še mizerna plača, ki vedno zamuja. Morda pa ti malo pomešajo vse tole.
In, ker so ti že nekajkrat dostavili napačno košaro, košaro, kjer ni bilo vse po tvojih željah, počasi obupaš.
Kar verjetno ne vidiš, je to, da ti je bila košara dostavljena z veliko ljubeznijo in seveda ne brez razloga.
Potrebovala si jo. Da si lahko okušala grenko, plesnivo, smrdljivo, pokvarjeno in tudi sladko, dobro in dišeče. Okušala si. Nekatere stvari dlje, druge le za hip. In skozi okušanje ugotavljala, kaj si zares želiš in kaj ne. Kaj potrebuješ in kaj ne. Kje si upaš in kje ne. Mnoge oblike in okuse si stestirala. Na kup si dajala stvari, ki jih ne želiš več. Ogromen je. Na drugi strani pa je kupček dobrot, ki ti dišijo. Ki te vlečejo in mamijo. Imaš jih kar nekaj. Ne zmoreš pa jih sestaviti v pametno celoto.
Končno si nehala iskati. Ni ti treba več okušati stvari, ki jih ne želiš. Veš kaj hočeš. Zdaj kupčkaš in kupčkaš, a se ti nikakor ne izide. Ostala ti je še ena velika ovira. 
Strah.
Kaj, če ti ne uspe skupčkati dobrot, ki jih želiš? Kaj, če ti ne uspe ustvariti mamljivega obroka, katerega bi z užitkom zaužila? Ga morda soustvarjala in delila še s kom... Počasi okušala, uživala, se radostila in si zaupala, da zmoreš ustvariti točno tako mešanico okusov, ki bi te celo prevzela. Po tihem sanjaš, okušaš, uživaš. A te hitro zopet ugrabi misel, da bi okusila še kaj plesnivega. Ker, kaj pa, če ne najdeš tiste mešanice okusov? Od nečesa moraš živeti. Nisi prepričana, da je to sploh mogoče. Kaj pa, če moraš sprejeti kompromis? Požreti nekaj, kar ti ne paše, da ti bo dovoljeno kot sladico okušati del svoje lastne stvaritve. Kaj pa, če nisi dovolj dobra za svojo stvaritev? Kaj pa, če ne boš nikoli uspela zmešati pravilne jedi? Kaj pa, če tvoja jed ne bo všeč drugim? Kaj pa, če skleneš kompromis in sestaviš jed, ki bo všeč drugim, pa nič zato, če ne bo čisto tvoja?

Tile zavitki "kaj pa če-jev" so lepo zloženi v košari. Še vedno so ti servirani. Še vedno jih sama jemlješ iz nje. Dokler vseh ne prežvečiš. Morda pa bo takrat čas, da se pogumno in z zaupanjem posvetiš sestavljanju svoje najljubše jedi iz sestavin na drugem kupčku. In ne nehaš uživati tako v sestavljanju, kot v okušanju. Takrat to ne bo več delo. To boš ti. In življenje bo po tebi lahko izrazilo svojo edinstveno stvaritev. 



četrtek, 4. april 2013

Pomen prisotnosti v tukaj in sedaj




Preteklost ustvarja sedanjost, sedanjost ustvarja prihodnost torej preteklost ustvarja prihodnost.


Čas. Preteklost s svojimi spomini in prihodnost z načrti, željami, sanjami... Zelo težko je biti in ostati v tem trenutku. Naš um vedno znova tava nazaj in naprej. Naše sedanje odzive pogojujejo dogodki iz preteklosti, prepričanja, misli in želje, skrbi in strahovi iz prihodnosti.
Vse se dogaja v tem trenutku. Vsa preteklost, vsa prihodnost se v taki ali drugačni obliki odraža v tem trenutku. Skrbi nas, kaj  bo, čeprav tega še sploh nismo doživeli in morda nikoli ne bomo. Užaljenost, jezo, zamero, krivdo, pa tudi veselje vlečemo iz preteklosti, čeprav v tem trenutku ni pravega razloga za to.
Ljudi večinoma gledamo z očmi preteklosti. Še posebej tiste, s katerimi imamo dolgo zgodovino. Vidimo jih skozi lastne predstave o tem, kakšni naj bi bili. Te predstave so tako trdno zasidrane, da človeka pred seboj nismo zmožni videti, slišati in čutiti takšnega, kot dejansko je v tem trenutku. Na primer, po dolgih letih srečamo kolegico, znanko, prijateljico. V naši predstavi vidimo osebo iz preteklosti, tako kot smo jo poznali. Če dovolimo predstavam, da zaživijo, lahko čisto prikrijejo dejanskega človeka pred nami. Če pa smo imeli z njo ali njim celo spor, neprijetno situacijo, se bodo oglasila še čustva - jeza, strah, zamera, krivda ... Morda bomo želeli pobegniti iz situacije, morda bomo govorili v tri dni, stresali šale in nesmisle, da bi prikrili naše doživljanje. Morda nam bo nerodno, počutili se bomo krive in odmikali pogled. Tako izgleda, ko preteklost deluje v sedanjem trenutku. Nobena od naših predstav ni resnična, tista oseba nam verjetno niti ne bo dala povoda za to - če ima sama pri sebi razčiščen odnos. V nasprotnem primeru pa se srečata dve projekciji, vsaka s svojimi "filmi" v glavi. Ali je to lahko pristno srečanje?
Prav tako je v tem času splošno, kolektivno sprejeto, da nas skrbi kaj bo. Da nas je strah. Strah prihodnosti. Tudi ta je posledica preteklosti...prepričanj, kolektivnega strahu, načina razmišljanja. Skrb in strah pa paralizirata. Ohromita. Ker ne vemo kaj bo, ne upamo delovati. Zato se raje odločamo za dokaj varno življenje, ki ga skušamo kontrolirati z omejitvami, zmanjševanjem pomena težave (npr. drugim je še slabše, drugi imajo večje težave, ...). Življenje postane ozko, nič nočemo prepuščati naključju, vse vajeti skušamo držati v rokah. To, ne samo, da je nemogoče, čeprav tega nočemo videti. Postane stresno, obdajajo nas strah, nezaupanje, nezadovoljstvo. Sproščeni trenutki so zelo redki, pa še takrat najdemo okoliščine, skozi katere opravičujemo svojo jezo in nezadovoljstvo.
Vsi smo že doživeli dogodke, izgube (službe, bližnjih, imetja...), ponižanja ipd., ne glede na to koliko smo se trudili temu ubežati. Ves stres, vsa kontrola, vsa prizadevanja nas niso rešila soočenja z neizogibnim.
Ker pa smo vajeni deliti situacije in ljudi na dobre in slabe, si močno prizadevamo, da bi dobro obdržali, slabemu pa se izognili. Vendar v tem spreminjajočem svetu to seveda ni možno. Zato smo v nenehnem boju znotraj sebe. Nismo zmožni videti in sprejeti tega, kar dejansko je.
Vedno pa so nam dogodki, ljudje dani z namenom, da ozavestimo in opustimo napačno mišljenje. Tako postanejo tudi najbolj zoprni ljudje priložnost za našo spremembo. Torej nam pomagajo. Ker je zunanji svet vedno ogledalo notranjega, nam kažejo nas same. Če jih ne sprejemamo, ne sprejemamo sebe oz. tistega dela sebe, ki ga obsojamo pri drugem ali pa mu ga zavidamo.

Znotraj nas obstaja opazovalec. Tisti, ki opazuje. To ni ego, ki reagira, razmišlja, se izogiba... Obstaja "nekaj" kar je sposobno vse to opazovati. To pa lahko edino, če smo prisotni v polnosti v tem trenutku. Takrat lahko vidimo naše reakcije, misli, čustva, odzive. Brez, da bi jih sodili. Enostavno opazujemo.
Takrat lahko šele vidimo, koliko "smeti" se nam dogaja. Ja, dogajajo se nam. Radi mislimo, da imamo kontrolo. Toda z opazovanjem se lahko počasi zavemo, da um kontrolira nas. Kaj pa svobodna volja?

Preprosta vaja:

Sedite, poskrbite, da ni motilcev (telefon, radijo, TV), zaprite oči in se osredotočite na vdih in izdih. Položite oba kazalca na desni in levi rob trebuha (rob telesa levo in desno od popka) in dihajte. Vsa vaša pozornost naj bo v telesu, med kazalcema. Sprva boste lahko občutili velik nemir, morda boste celo tako nervozni, da bi odnehali. Vaša naloga je ostati opazovalec dogajanja. Opazujte. Ne razčlenjujte, ne ocenjujte. Opazujte tudi misli. Morda bo v vas odpor, se vam bo zdelo brez veze, vas bo strah... -  to je ego, ki ne dovoli, da bi ga razkrinkali. Pustite, da se dogaja. Kolikor zmorete bo dovolj. To je enostavna vaja za priti v stik z lastnim telesom in dogajanjem v njem.  Spoznali boste, koliko napetosti imamo v nas. In skozi vajo se naučimo postati opazovalec dogajanja. Ko vam bo vaja dobro šla, se stestirajte...pojdite v šoping center, se usedite na kavo in samo opazujte ljudi. In opazujte sebe in vaše reakcije. Sodbe, primerjanja, strinjanje, nestrinjanje, napetost...

Kar počnemo sedaj, bo vplivalo na našo prihodnost.

Raziskujte, googlajte. Informacij je ogromno. Obstajajo dobre knjige na temo prisotnosti v tem trenutku. Vendar pozor!  Obstaja nevarnost, da vas ego zapelje in postanete zbiralec knjig, delavnic, znanja, informacij. Najdite sebi primeren način, nato pa ga skušajte spraviti v življenje. Udejanite to, kar ste spoznali. To je težje, zahteva odločenost, ogromno energije, potrpljenje in zaupanje. A je bolj plodno. Ego vas bo itak vedno znova odvračal od vstopanja vase.In je zelo iznajdljiv pri tem.

To pa je namen življenja. Spoznavati in presegati lastne omejitve.

Naslednjič: Svet okoli nas je enak tistemu v nas - ogledala

Srečno!

Darja