Pravljice. Stereotipi, dobro proti zlemu, lepi, močni princi, še lepše princese...Junakom se pripisujejo lastnosti, ki jih potem mi ponotranjimo in ljudi presojamo tudi po njih.
Dosti časa sploh nisem razumela kaj pomeni, da ti nekdo postavi ogledalo. Kako to vidiš? Še posebej pa takrat, ko sem mislila, da jaz pa res, ampak RES nisem čisto nič podobna temule idiotu pred mano.
A zvedavost in želja po spoznavanju sebe sta mi razjasnili marsikateri zmoten pogled nase.
Moje najljubše ogledalo je moj mož. Od njega se učim ogromno. Zdaj sva že tako daleč, da mi velikokrat (ko imam spet kakšno cvetko) reče: "Ah ti moja žarnica. Bom javil v šolo naj vrnejo denar ha, ha." Ali pa se, ko se oba zaveva, da skozi naju deluje ego v šali pohecava, da smo štirje. On in njegov ego sta dva. In midve pač dve. Ni pa vedno tako na izi.
Pred kratkim sem v pogovoru s svojo "učiteljico" in dušno sopotnico dejala, da res ne bi mogla ubiti nekoga. Ona pa me je s svojim odgovorom vrgla na realna tla. "Jaz pa tega ne morem zagotovo trditi, ker ne vem česa sem zmožna." Mater! Res je. Sem razmišljala. Kako lahko tako stvar z zagotovostjo trdim?
Šokirala me je tudi nekoč neka druga moja učiteljica. Ko nam je na predavanju dejala, da smo vsi po malem tudi Beričeviči. Se spomnite tega razvpitega primera? Seveda je bila prva reakcija, da ženska ne ve kaj govori. Skrenula do konca :-) Ker sem, jasno, tako kot večina ljudi obsojala njega in njegova dejanja. Zdaj pa mi nekdo namiguje, da je tako seme posejano tudi znotraj mene!!! In mi ni bilo jasno, kako je tak človek tudi v meni...
Potem pa sem se opazovala. Opazila sem, da znam včasih biti tako jezna in besna, da nisem imela kontrole nad tem. Velikokrat je bila ta jeza obrnjena navznoter. Kadar pa sem imela šibkejšega nasprotnika, sem upala to izraziti tudi navzven. Največkrat so to moji najbližji. Še lažje pa je bilo to stresti nad svojo psičko. Nekega dne mi je, kot že velikokrat, spet pobegnila v gozd za srno. V sebi sem začutila naraščanje take jeze, če se ne bi kontrolirala, bi jo verjetno lahko tudi zbrcala in pretepla. Prav videla sem ga, oblak jeze, srda, besa, ki se je dvignil nadme. In ustrašila sem se tega dela sebe. Takrat sem spoznala, da bi bila brez lastne kontrole sposobna grozovitega dejanja. In spoznala sem, da je ta psička moj čudoviti učitelj spoznavanja sebe. Spoznavanja svojih neslutenih temačnih globin.
Najlažje se je spraviti na nemočne. In to je velikokrat tudi žival. Psička ni naredila nič drugega, kot bila pes, z vsemi svojimi nagoni vred. Kasneje sem spoznala, da če nočem, da mi uhaja, je pač moj del ta, da poskrbim, da je na vrvici. Ali pa se sprijaznim s tem, da gre malo v lajf po svoje. Izbrala sem prvo opcijo. Čeprav dopuščam tudi malo druge. Vendar je njeno vedenje in situacija od mene zahtevala odločitev. Jasno in glasno. Kaj si želim od psa in kakšen odnos želim, da imava. Morala sem disciplinirati najprej sebe, da sem potem do določene mere tudi njo.
Prav tako, kot živali so nam namenjeni tudi ljudje. Da iz nas vlečejo najboljše in najslabše. Oboje je del človeškega. Sposobni smo nesebične pomoči in dajanja in sposobni smo tekmovalnosti in pohlepa in drugih skrajnosti. Obsojamo pohlep, svoje lastnine pa nismo pripravljeni deliti. So pa trenutki razjasnitve, ko delimo vse. Lastimo si gozdove, travnike, polja...a ko si nekdo hoče lastiti vodo, znamo reči ne. Mimogrede, podpišite peticijo za vodo, če je še niste. Ograjujemo in ščitimo naše hiše, naše družine, naše avtomobile...a smo sposobni tudi odprtosti, topline, dobrodošlice, objema.
V nas sta obe človeški skrajnosti in vsi odtenki vmes. Ego se bo odločal tako, da bo v korist le nam. In vsemu, kar si lastimo. Druga plat, naša vest, zavest pa se odloča v dobro in korist celote. In ve, da si prav ničesar ne moremo lastiti.
Zrcalce na steni pa nam kaže, kje se še haklamo v misel, da smo ločeni od celote. Ampak to je že druga zgodba...
Uživajte sonček!
Darja
