Spoznavanje otrok skozi risbo

Danes sem bila povabljena v 4. razred moje hčerke, da otrokom pokažem kako risati mandale. Naša mala je vse skupaj zakuhala, se zmenila in z veseljem sem pristala na povabilo. Prvo, kar me je razveselilo je bilo njeno neskončno veselje, ker pride njena mami v šolo. Dan prej je skakala in poplesavala po hiši in vpila  »Komaj čakam…komaj čakam…« Otrokom ogromno pomeni, da so lahko ponosni na svoje starše. Pa tudi, če bi prišla samo oddeklamirat eno pesmico, bi bila po mojem enako vesela. Njena mama pride v šolo…uau.

Kar pa je mene neskončno razveselilo in navdihnilo, je bil otroški entuziazem. Vsi, od prvega do zadnjega so risali. Tudi tisti »nemogoči«. Ti so bili zelo kreativni. Tako z užitkom sem jih opazovala pri ustvarjanju, pri prostem izražanju sebe. In skozi proces opazovala kdo je samozavesten, kdo ni, kdo sledi (prerisuje), kdo ostaja svoj, kdo se kritizira, kdo potrebuje nenehno potrditev, kdo se plašno izraža itd. Same risbe pa so pokazale kdo je svoboden v izražanju, komu risba ne leži, kdo je kaotičen, kdo ima rad red, strukturo, celo kdo je notranje zaprt v ječo, kar kaže na globjo stisko.

Risba otroka nam velikokrat lahko pove več kot  besede.

Užitek mi je bilo delati z njimi. In uživali so v kreiranju. Ampak njih in mene je žal prehitro prekinil zvonec. Zdaj me mala nagovarja, če bi vodila delavnico na njihovi šoli… se bo ona vse zmenila. Faca. Hvaležna sem ji, ker mi ustvarja take dogodivščine za katere se morda iz razno raznih razlogov ne bi nikoli odločila.

Poskusite doma. Nič ni komplicirano. Še najtežje bo opustiti pravila in razum.

Narišite krog. Označite  sredino in potem pustite otroku, da prosto gradi zgodbo od sredine navzven. Če želi od zunaj tudi prav. Pomembno je, da ni nobenih pravil. In nobenega priganjanja. Risbo lahko gradi nekaj ur, nekaj dni… Ne svetujte mu, ko nima domišljije naj odloži in se je loti spet čez čas. Če se la da, ga ne prekinjajte ko je v momentu. Potem vzemite risbo v roke, jo poglejte brez pričakovanj in si zapomnite tisti prvi vtis, ki ste ga dobili. Če je v otroku stiska, jo bo narisal. Če je žalost, jo bo narisal. Karkoli je znotraj otroka, se bo skozi risbo izrazilo. Tudi potenciali. Red, kaos. Čim manj razumsko ocenjujte. Dovolite, da vas risba nagovori. Vaši občutki ob gledanju risbe bodo pokazali, kaj otrok sporoča.

Seveda pa je tako risanje primerno tudi za vas, je odlična samorefleksija. Samo brez razuma, čista prepustitev navdihu.

Uživajte v ustvarjanju! Mi smo zelo.

Darja

SPANJE 2.DEL

Se spomnite zgodbe izpred meseca dni? Kako spraviti sina spat v manj kot pol ure in to brez moje ali moževe prisotnosti.

Bilo je pred prazniki, ko sem ugotovila,da ne morem več tako naprej. Da sem izčrpana in da moram začeti drugače ali pa bo sin Kralj na Betajnovi. In sem sklicala izredni sestanek Očaranih in predstavila problem. Ostali dve Očarani, po stažu izkušenejši mamici, sta se strinjali, da moram vajeti vzeti v svoje roke. Debata o vzgojnih dilemah je stekla tudi v službi in vodja, mamica treh otrok, mi je v branje priporočila knjigo Vzgoja sinov, avtorjev, zakoncev Elium. Z možem sva še isti večer po sestanku Očaranih naredila "bojni plan". Kako morava biti bolj odločna in ne v dvomih ali strahu, da najinega sončka ne bova poškodovala. Želiva uživati družinsko življenje, ne pa se bati situacij, ki nama jih prinaša sobivanje z 2,5 letnikom.

Plan je bil tak: otroka po večerji eden od naju stušira, obleče v pižamo in pospremi v posteljo (s flašo mleka kot je navajen), tam ga čaka plišasta ovčka. Zaželiva mu lahko noč in se umakneva. Vrata spalnice pustiva odprta. Prvi večer je bil moj. Po ritualu sem se umaknila v sosednjo sobo zlagat perilo. Večkrat me je poklical: "Mamica, pridi spančkat."  Vsakič sem mu nežno, a odločno rekla, ti kar zaspi, mamica pospravlja. Po 45 minutah, ko še ni spal (jaz sem v sosednji sobi brala knjigo) in me je spet poklical, sem šla do njega, ga pokrila, pobožala, rekla, naj stisne ovčko in zaspi. Uspelo je!!! Juhuhu, po eni uri je sine spal :)

Naslednji dan je zadeva trajala pol ure in sedaj zaspi nekje po 10 minutah.

Super je opazovati, kako otroci postajajo vse bolj samostojni, je pa na nas, starših, da jim to omogočimo. Ni lahko, priznam, a ni nemogoče. 

Srečno na vaši poti vzgajanja.

Mija

Zima, zima bela

 

Sneži. Zopet sneži. Romantična zima zopet kaže svoja pravljična oblačila pri nas, v hribih. V mestih pa verjamem, da podoba izgubi dobršen del pravljične romantike. Skozi čas sem se končno navadila, da mi kidanje ni tuje, da me na zasneženi cesti ni panično strah. Le dobra mera previdnosti in veliko zdrave pameti, kdaj ja na cesto in kdaj ne, pa se vse dobro izteče. Sicer sem imela tudi primere, ko sem z avtom nasedla (na klancu pred hišo) in smo ga potem s težavo spravljali ven, a vse to so naši vsakoletni zimski izzivi.

Mnogokrat si želim, še posebej, ko se zima vleeeeče še v pomlad, da bi se preselila na toplo, nekam ob morsko obalo. Pa tudi na tuje, če je treba. Pa me spomladi spet mine. In tako z občutki in željami kolobarim vsako leto. Je pa, vsaj zame, veliko vredno, da otroka pred hišo samo sedeta na sani in drvita. Tudi narava, v katero praktično vstopimo iz hišnega praga, ima svojo moč. Zdaj je tiha, počiva. Ko stopiš ven slišiš tišino. Tisto pravo tišino. Res je spokojno.




To vzdušje bi popestril le še kamin na drva. Da v sobi zaprasketa in zaplapola ogenj. To imamo nekako še v planu. Ampak tudi brez tega imamo vse, kar potrebujemo. Ne potrebujemo veliko. S kaminom pa bi bilo vse skupaj že prav kičasto.


 

Če pa ima kdo kakšen star kamin za zamenjavo, se priporočam. Morda pa lahko skleneva kak dober menjalni "deal".

Uživajte v zimi in vseh njenih oblikah.

Darja

Pismo sebi

Manipulacija. Da si preživela, si se morala naučiti te veščine. Da si dobila vsaj odobravanje, si jo morala uporabljati. Da si bila drugim všeč, si uporabljala vse mogoče zvite prijeme. Težko je priti ven iz tega, vem. Ko se to globoko zakorenini vate, postane del tebe. Del, ki je tako samoumeven, kot jutranje umivanje zob. Manipuliraš. Ovijaš. Vse, da dobiš pozornost, za katero se prepričuješ, da si je ne želiš. O, hrepeniš po njej. Hrepeniš! Hkrati pa želiš ostati skrita. Skrivaš se, da dobiš pozornost.
Ampak zdaj je težje. Zdaj veš! Zdaj vidiš! In zdaj nočeš več.
Katere vloge vse igraš za druge? Katere maske si nadevaš? Svetnica, grešnica, skuliranka, modrostnica, rešiteljica, žrtev, otrok, upornica,... Čeprav so nekatere zelo moralno zaželene in lepe, nič od tega nisi resnična ti. Ne vidijo tega, ker gledajo skozi svoje maske. "Radi" te imajo. Ti pa imaš rada, da te imajo"radi". Kaj bi se zgodilo, če bi te spregledali? Bi si upala hoditi po svetu brez tega? Se imaš dovolj rada, da odmečeš vse maske? Ali lahko spustiš potrebo, da te drugi vidijo v najlepši luči? Da te sprejemajo? Ali greš lahko med ljudi taka, kot si v svoji resnici? Gola, bosa, razgaljena, svoja? Se počutiš ranljivo? Bodi ranljiva. V dopuščanju se skriva moč.
Vedno želiš še boljše." Lahko bi naredila še ...., zakaj nisem  rekla to in to, joj, kako izgledam v tem, lahko bi oblekla ... Moje telo je ... (tukaj ti ne zmanjka) , ona je bolj sproščena, ona je lepše oblečena,..." Ni konca. Nikoli ni dovolj dobro.
Praviš si: "OK. Če ne bom najboljša tam, bom pa kje drugje. Bom že našla nekaj. Samo težava je v tem, da so povsod ljudje, ki obvladajo zadeve bolje od mene. Zato se raje ne bom lotila ničesar. Ker nisem dovolj dobra. Ampak imam toliko talentov...Toliko stvari bi lahko počela, a kaj, ko res nisem dovolj dobra. Ne upam, ne zmorem..."

Ali se lahko vržeš v svet takšna, kot si, nepopolna? In zaupaš, da te bo le ljubezen do sebe popeljala do resnične moči, ki jo nosiš v sebi. Si upaš videti, kaj vse lahko?

Zamujaš življenje! Zamujaš sebe! In zdaj veš.

Z ljubeznijo od Darje Darji in vsem drugim "Darjam" tega sveta, ki mislijo, da niso dovolj dobre

Ma, zdajle si grem pred ogledalo reči, da se imam takooooo rada. Točno tako, kot sem :-) In hvala življenju, da mi je namenilo ljudi, ob katerih sem lahko brez mask, brez cenzure. Neprecenljivo!

"Zimsko spanje"

No, izgleda, da se je tudi nas polotilo zimsko spanje. Vsaka na svoj način smo preživele bolj ali manj prijetne praznične dni. Je pa, kot kaže, tudi čas za globje vpoglede vase in temu primerno je tudi naš blog malo zastal v mirovanju.
Toda hkrati nabiramo novih moči, novih idej za nadaljevanje.

Vsem skupaj želimo, da bi bilo leto 2013 polno spoznanj, da ni več časa za ločevanje temveč združevanje, povezanost in iskren neizkrivljen pogled na lastne življenjske situacije ter spoznanje, da imamo moč sprememb v svojih rokah. Naj bo mavrično in srčno!

Mija Ana Darja