Morala, morala in še enkrat morala

Vedno sem mislila, da laganje paše med deset božjih zapovedi. No, ne laganje. Saj veste, ne kradi, ne laži, ne želi si drugega žene itd.

Včeraj sem v roke zopet prijela knjigo »Ti povem zgodbo?« in prebrala zgodbo, dve, tri, ki so se navezovale na laganje. Pa sem se potem odločila izobraziti na tem področju in pogledala božje zapovedi. Tukaj so:

1. VERUJ V ENEGA BOGA
2. NE SKRUNI BOŽJEGA IMENA
3. POSVEČUJ GOSPODOV DAN
4. SPOŠTUJ OČETA IN MATER DA BOŠ DOLGO ŽIVEL IN DA TI BO DOBRO NA ZEMLJI
5. NE UBIJAJ
6. NE NEČISTUJ
7. NE KRADI
8. NE PRIČAJ PO KRIVEM
9. NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE
10.NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA

Ena od podobnih različic, ki jih lahko najdete na netu. Še najbolj podobna tisti »ne laži« je "ne pričaj po krivem". Samo to si lahko spet vsak po svoje razlaga. Kot tudi vse ostale. Glede na to, da jih celo tisti, ki so jih zapisali tolmačijo po svoje. Mislim, da bi za vsako bilo potrebno pripisati RAZEN ČE…

Npr.

NE KRADI, RAZEN ČE se ti ne ponudi idealna priložnost

NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE, RAZEN ČE ti je on ne posodi

NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA, RAZEN ČE vidiš, da mu boš z odvzemom znatno olajšal življenje

NE UBIJAJ, RAZEN ČE ubijaš v imenu boga ali pa oceniš, da obstaja res tehten razlog

NE PRIČAJ PO KRIVEM, RAZEN ČE si prepričan, da je ravno

VERUJ V ENEGA BOGA, DOKLER je ta bog Kristus, Alah, Krišna, Buda…

NE NEČISTUJ, ker boš potem imel sranje, ko boš moral čistiti, RAZEN ČE nimaš dobre čistilke

In tako naprej. A ja. Moderna verzija bi morala vsebovati tudi NE ŽELI SVOJE BLIŽNJE MOŽA. Al je to zgolj enostranska zapoved. Ker tisti mož od ene moje prijateljice je tolk fejst tip...mmmm. Še dobro, da mi zapovedana morala ne prepoveduje stegovati parkeljčke. 

O lažeh pa si boste morali prebrati knjigo. Odlična je. Pa še misel iz knjige za konec:

Najlažje je nalagati tistega, čigar želje se ujemajo z lažjo.

Pa razmislite, kje vse nas farbajo. In seveda, kaj si želite.

Darja

Deset sekund v dnevu

Resnični dogodek iz preteklega tedna. Rekonstrukcija.

Peljem hči na pregled k zdravnici v Moste. Ker nisva velikokrat tam, zgrešim ulico. Po tisti ozki se spet skušam stlačiti na Zaloško. In ko se že zrinem na pol, z zadkom obtičim na prehodu za pešce. Zadek avtomobila, moj ne zasede toliko.  Razlog, spustile so se rampe in čakamo vlak. Stojim z zadkom na prehodu in kar zamižim, da me ne bo kdo kregal. Zgleda, da mi je to ostalo še iz otroštva. To, da verjamem, da če zaprem oči čudežno izginem. Ne rabim razlagat, da ko jih odprem, sem še kar tam. Z zadkom na prehodu. In kar je huje bližata se dva mopeda.

Začnem gledat stran, skoraj si žvižgam.  Pa ne morem spregledati gestikulacije enega od njiju. Potem za sliko pride še zvok. Ti jebem, mamicu ti… in tako v stilu naprej. Sledi povzetek naslednjih petih sekund.

Na motorju maha mali, ki mi seksa vse po spisku. V delčku sekunde mi gre skozi možgane, ok majhen je, nikakav, samo kva naj naredim. Se bo ustavil in prišel odpret vrata? Ok, kje je centralno zaklepanje. Fak, kjeeee.  Moj pogled je pripet na sovražnika. Skozi sončna očala seveda. Katera bo njegova naslednja poteza. Kaj bo moja. In tako v neskončno dolgem soočenju pridem do genialne ideje.  Z nepremičnim fiksiranjem z očmi ga skušam … sej ne vem kaj. Skratka, potem se zgodi. Ne vem od kje ideja in pogum ampak počasi odvijem bombon in ga med nepremičnim strmljenjem v tega, ki bi na vsak način občeval z mojo mamo, nesem v usta.

Takoj zatem pa še bolj mrzlično iščem centralno zaklepanje, ker se mu je snelo. Bravo! Od kje ti ideja?!

Med tem pa hči zadaj : mami, a tale tebi nekaj govori.

Med odgovarjanjem: Ja miška, jezen je, ker ne more mimo - molim bilo kojem bogu, da se tip spelje naprej.  In se je. Huh.

Ampak še zdaj se sprašujem. Kaj je s to mamico, materjo in seksom. Bi morala biti užaljena, se počutiti zastrašeno, kar sem roko na srce se – to ta drugo.  Samo, s kom moja mami seksa pa res ni moja stvar.

Ah, Lublana je včasih res bulana.

Darja

Nova fejst bukova prjatlca

 

Oni  dan sedim za računalnikom, vesela da mi je uspelo poiskati prijateljico na Facebooku. Vsa vzhičena razlagam vsem, ki ne uspejo pobegniti, kako mi je uspelo. Ker midva z g.FB-jem nisva ravno najboljša prijatelja in ga redko obiščem. Dokler res ne zajamra. Temu primerno je tudi moje znanje uporabe tega orodja. Next to nothing.

A ta dan se veselim in razlagam. Pa me Miha vpraša; a maš novo fejst bukovo prjatlco? Jaaa, veselo žgolim. A veš kolk je dobr. Pa hitro sem našla, že…Potem pa mi kapne. Ha, ha …Šala.

Včasih pomislim, da sem FB-jev dinozaver. Na robu izumrtja. Zdaj so spet nekaj prenovili. Kot zanalašč vedno nekaj spreminjajo in me kot zanalašč… v glavo.

Pa moja časovnica. Žalostno. In tuhtam. Mogoče je čas, da kaj objavim. Napišem. Prekopiram. Splonkam. Tuhtam, tuhtam. Blenk. Prazno. Ziro. Nada. Zilč. Niente. Vakum.  …boljš vakum, kot nič…

Časovnica pa še kar žalostno strmi vame v vsej veličastni praznini. V mojih sivih celicah pa panika. Kaj, kaj? Daj, daj!  Gremo, gremo!  Polno malih možicljev hoče akcijo. Hočejo nekaj sestaviti pa ne gre in ne gre. Ni materiala. In na koncu se skrušeni zrušijo na tla, glavo položijo med dlani in se počasi sprijaznijo, da tudi tokrat ne bo sreče.

Zato se bom sprijaznila tudi jaz. Mojih 16 prijateljev nima od mene nič. Ali pač. Sem njihova 382 prijateljica. Če še jaz kaj pridam, kako bodo sfolgali vse prebrat, pregledat, komentirat. Mogoče ravno zaradi mene še kontrolirajo stres. Kdo ve.

Zatorej, potrebujete 476 FB prijatelja? Pofočkajte me. Dobite eno fejst bukovo.

FB Darja

"STARA KOKA, DOBRA SUPA"

12 let je minilo od kar sva se nazadnje videli a verjetno sva vsaka zase vedeli, da se bova še srečali in tako je bilo in moralo biti.  Velikokrat sem jo poklicala v spomin in včasih našla moč v njeni življenjski zgodbi . Nekako sem vedela, da  se večkrat srečava tam nekje v mislih in vedela sem, da bo še ena življenjska prelomnica, ko bo zopet vstopila v moj svet. In je, danes, ker se je tako nekje napisalo in me objela z vso svojo energijo in kar mi je glede na kupček težav, ki se mi kuhajo v loncu še najbolj godilo je bilo to, da je tako kot se za iskreno žensko spodobi, skoraj zapela tisto znano » stara koka dobra supa«  Zakaj mi je to tako godilo ni vprašanje. Imela sem občutek, da sem konec koncev utrujena in da se to vidi že z letala a očitno mi energija in volja  ne dopuščata, da se to vidi in le sem pa tja pokuka na plan in pokaže svoje razsežnosti.

Dve uri tako in tako nista nič v primerjavi z vsem kar bi si morali še povedati in jasno, da mi je kasneje, ko sem se peljala proti domu kar šumelo v glavi od vsega.  Odpirala so se nova vprašanja, nova spoznanja, premlevala sem koliko vsega sva nanizali v ta kratek čas in kako potuhnjeno leta spolzijo mimo in niti ne slutimo, dokler se z nekom takole ne vsedemo in v trenutku je jasno, da se zgodi v omenjenih najinih 12ih letih cela zgodovina vsega.

 A nekaj sem najbolj premlevala v glavi, ko sva se ločili. Tisto o »dobri koki« .

Ker sem odkrita in pošteno kritična oseba se iskrenih komplimentov ne branim in sama  jih, če mislim, da so utemeljeni z največjim veseljem poklanjam a ne izognem se tudi kritikam. In tisti, ki me poznajo že vedo, da ni vedno lahko in da se včasih kdo ustraši, ko takole nič hudega sluteč nastavim ogledalo. 

Saj sva na hitro obdelali tudi to temo a morala sem jo še razdelati , ker je bila Mojca čisti dokaz, da to drži. Nikoli ne bom pozabila, ko sem jo videla prvič in sem si rekla, uffff  takšnih nog pa še nisem videla in lastnica teh nog jih je  ponosno nosila okoli in one so ponosno noslile njo.   No, danes ni nič drugače, le da so leta dodala še več šarma in zrelosti. In ko sem to strnila sem vedela zakaj.

Ko sem jih imela 30 sem bila prepričana, da so to najboljša leta.  Pa kaj še. Bila so leta, dobra, a ne najboljša.  Še veliko stvari sem morala razčistiti sama s seboj, otrok je potreboval mamo, mož ženo ( ali mamo J  ) in služba je potrebovala  mene. In takole sem bezljala okoli, se razdajala in bila  ena velika mama, ki jamra, da nima časa zase.  Otrok odrašča in si išče svojo pot in vsaj  za nekaj časa si postavljen na stranski tir.  To je bilo prvo spoznaje, ko sem zapuščala 30ta. Drugo spoznanje je bil partner, ki  je malo zaspal  in ki mojega nerganja ni jemal preveč resno.

In tretje spoznanje, zame najbolj pomembno je bilo to, kdo sem in kaj v življenju hočem.  Sem takšna kot sem. Doktorirala iz, čeprav obsežnega seznama shujševalnih diet ne bom, čeprav je nedvomno donosen posel J  Tisto  kar mi je pri 30 tih še delalo preglavice sem sedaj obrnila v svoj prid. Sem pač ženska in nisem iz naslovnice kakšne revije na pol anoreksičnih žensk. Imam žensko postavo in roko na srce, sploh ni slabo, če je kje naloženo malce več ;-)  

Imam čas zase, ali drugače, znam si ga vzeti in ga čisto po egoistično porabim sebi v prid, pa če je to samo poležavanje nekje na travniku ali pa gledanje jokajočega filma.  Zame je, to je najbolj važno!

Če si privoščim eno šamrolco z obilico nostalgije iz otroštva si jo pač privoščim.  Malo slabe vesti, ki pa hitro izgine in rezultat, spomini na "furanje" s kolesom iz Dravelj do Stare cerkve k Jagodi na šamrolco in nato v kino Mojco. Evo kaj ti naredi ena šamrolca, same dobre stvari ;-)

In tu nekje se skriva ves čar.  Vsaj meni se tako zdi, čeprav ne dvomim v to, da ko bom v 50ih ne bom pisala o noro dobrih letih in kaj 40ta , 50ta to so šele nora leta bom brez dvoma pisala J

Otroci počasi zapuščajo gnezdo, sebe spoznavaš in se spoznaš, veš kaj si in kdo si in predvsem veš kaj ti je všeč in kaj ne.  Imaš življenske izkušnje, imaš modrost ( ufff, koliko jo še pride ) in z nekim razumom gledaš v prihodnost. In morda zaradi vsega tega takrat zasije v tebi tisti tvoj pravi jaz, posije navzven in navznoter in takrat te objame prijateljica in ti zašepeta »stara koka dobra supa«

Ana

KO ZADIŠI PO OCVRTEM BEZGOVEM CVETJU

Mmmmmmm je bilo slišati in še enkrat mmmmmmm in joj, to bi lahko jedla in še jedla in sploh se ne bi nikoli naveličala, je grulila moja Nina.  Pa »štaub cukr«  ups, sladkor v prahu in ja, žlica ali dve domače jagodne marmelade za povrhu in vse brbončice so pele in pele so zadovoljne oči moje najstnice.

Kako malo je potrebno za takšno zadovoljstvo, samo en nedeljski izlet do kakšnega grmička opojno cvetočega bezga, ki se ravno ne nastavlja prašnim cestam, kakšna vrečka, ki nikoli ne manjka v avtomobilu , saj res nikoli, prav nikoli ne vem, kaj bom morala prevažati domov ;-) in tudi kakšne vrtnarske rokavice pridejo vedno prav kot pripomoček, saj se spotoma skoraj vedno spomnim še nekaj nujnih stvari, kot je recimo nabiranje kopriv za koprivno prevrelko. Z mojimi trenutnimi navdihi niso vedno vsi zadovoljni  a je toliko bolj prijetno, ko se kakšna slaba volja najstnice poleže in vsi tisti mmmmmmji  zavihrajo po jedilnici in se želodček polni z dobrotami po receptu moje babice.

Jp, babica je znala, ker je vedela kaj je dobro in ker je vedela, da jo ni boljše sladice v tem letnem  času, kot je ocvrto bezgovo cvetje in kakšna žlica dobre marmelede iz »špajze«.

Takole se je mešalo, da je kasneje dobro dišalo in da so se želodčki polnili in brbončice plesale

2,5 dcl mleka

dobrih 20 dag moke

malo soli in malo sladkorja 

1 vanili sladkor

3 rumenjaki

3 stepeni beljaki

oprano bezgovo cvetje ( kakšnih 10 )

Mleku dodaš jajca, sol, sladkor in vanili sladkor in med žvrkljanjem dodajaš moko. 

Zmesi na koncu dodaš sneg stepenih beljakov, ki jih previdno vmešaš v maso.

Oprane bezgove cvetove namočiš v zmes in jih na olju zlatorumeno zapečeš.

Jaz vedno uporabljam še en trik. Ko nabiram bezgovo cvetje, tistim cvetom, ki jih bom kasneje uporabila za cvretje pustim peclje. Ko namakam takšen cvet v testo je to prav enostavno , saj ga elegantno držim za pecelj.

Ko je cvet pečen na eni strani, mu z gospodinjskimi škarjami odstrižem pecelj in ga obrnem in popečem še z druge strani. 

Ana