sreda, 21. november 2012

RESNICA O LOSOSU


Priznam, da je bilo kosilo več kot odlično. Predvsem sem bila ponosna sama nase, da mi je končno uspelo priti do ribarnice in da je riba zmagala na današnjem jedilniku.

Za tiste, ki vas zanima moj recept vam ga brez problema zaupam a nikar ne berite še tisto pod receptom, ker sicer ne bo teknilo. 

Recept:
Prvo lososa posolim, popopram in ga pakapljam z balzamičnim kisom. Če me čas preveč ne preganja, mu ponudim, da se namaka in odišavi vsaj 2 urici. 
V ponvi segrejem olivno olje ( skrivnost je, da vedno dodobra segrejem ponev in pregrešno dobro in 
ponavadi tudi drago olivno olje nakapljam v vročo ponev ), lososa prej malo popivnam in ga tako pripravljenega spečem. ( morda kakih 3-4 minute na vsaki strani, seveda, če govorimo o kotletu )
Brez rožmarina pa tako in tako ne gre :-) 

Tole je bil prvi del, drugi pa je bil malo manj okusen. (povzetek je iz publikacije Skupaj za zdravje človeka in narave )

Losos naj bi bil odličen vir omega 3 maščob. Ali to drži, ali drži za lososa, ki ga kupujemo v dobri veri, da delamo najbolje za naše zdravje???
TO VELJA LE ZA TISTIH BORIH  5%  DIVJEGA LOSOSA, KI GA NA NAŠEM TRGU SKORAJDA NI MOGOČE DOBITI!

95% lososa, ki je v prodaji predstavlja gojenega lososa, ki ga krmijo in tretirajo z zdravili. 
Meso gojenega lososa je tako grde sive barve, da vam zagotovo ne bi ustvaril apetita. Zato industrija losose pred zakolom obarva z barvili. Farmacevtski gigant Hoffman-La Roche je glavni ponudnik rožnatih barvil.
Na volj je celotna paleta, od svetlo rožnatih do močno rožnatih tonov.

In kaj, ko lososi niso osamljeni primer, enako velja za piščance masovne reje. Njihovo meso je sivo, zato krmi pred zakolom dodajo rumeno barvo, da gre bolje v promet.

Takole gre zgodbica o lososu, kaj bo pa na našem jedilniku pa odločamo sami!

Ana





TORTE ZA VEDNO





Rojstni dan.  Asociacija, vsaj moja je prvo torta,pa svečke in šele kasneje pride obdarovanje in ves cirkus, ki ponavadi pritiče poleg.

Verjetno to izvira tudi iz mojega otroštva, ko ni minil mesec, da se ne bi zvrstilo vsaj eno praznovanje rojstnega dne mojih številnih bratrancev in sestričen .  Stara mama je bila »glavna kuharica« in v hladilniku so vedno kraljevali: maslo, zlata vredna ananasova konzerva prešvercana kje iz Avstrije in obvezno domača jajca.

Še dobro, da sem bila pomočnica in da je kak košček šel tudi mimo stroge mamine kontrole , no ja, bila je gorenjka pa še kuharica stare šole.
In tako sta nastali vedno dve torti, sadna in čokoladna. Ups, torta z maslom in škripajočim sladkorjem,okrašena z ananasom in druga s čokolado.  Ampak bili sta domači in drugačnih tako in tako ni bilo, le Đoni v slaščičarni je še prodajal šam rolce in šamšnite, ampak to je pa že druga zgoda.

Danes se sprašujem kaj vse bi moja stara mama spekla, če bi poznala čarobni internet in nešteto število receptov za pregrešne torte.  In kaj bi rekla, ko bi šla recimo v Leclerc in na polici zagledala gotove torte , marička pomagaj, ja,ja  , tole bi sigurno zapela.

Ampak jaz sem bila pomočnica in danes, ko mame ni več, sem v naši družini prevzela častni naziv »glavne kuharice« in želodčki mojih najdražjih pravijo, da mi gre dobro od rok. Bo že držalo, ampak »šinfanje » mi gre tudi in sedajle se ne morem zadržati, da ne pošinfam malo tistih mam, ki svojim malčkom ne naredijo veselja in spečejo domačo trto, eno tistih neštetih, ki jih ponuja internet in sto in ena revija o peki. 

Ni ga boljšega kot domača torta, jaz se jo še danes spominjam, pa čeprav je škripalo med zobmi.

Ana

sreda, 14. november 2012

ZMOREM ZMOREMO



...moramo se "odučiti" vseh teh "ne moreš", "ne smeš", in "ne bo mi uspelo" prepričanj. Pravzaprav moramo ponovno prebuditi tisto vsemogočnost in zvedavost v sebi, ki smo jo nekoč že imeli-in jo, seveda, še vedno imamo! samo zaspala je in se umaknila kritičnemu umu, ki nas sabotira. 
Ponovno moramo prebuditi svojo samozavest ZMOREM!
(Burt Goldman)

Res je, da vse te fraze že dostikrat podedujemo in jih imamo zapisane nekje globoko v sebi. In se prikradejo vedno v nepravem času, ko kanček dvoma potrka v nas samih se glasno oglasijo in tekmujejo, katera je močnejša in katera je bolj prikladna. "Ne bo mi uspelo" dostikrat povede in pogasi plamenček "uspelo mi bo" .
Je res potrebno?
Čas je, da s polnimi pljuči zavpijemo ZMOREM, zmorem še več in bolje in višje. Čas je, da pospravimo staro kramo v predalček in ne od jutri, od danes od tega trenutka dalje ZNAM,ZMOREM, SMEM .... in najbolj važno
SEM!!!

Ana

VSEGA PA LE NI KRIVA ŠIVANKA





Vsega pa le ni kriva šivanka

Včasih se počutim kot zbirateljica krame, kupujem drobnarije in jih shranjujem, ker kaj pa veš kaj bom ustvarjala in kdaj bo prišlo prav. No ja, je pač ponujeno na polici kake lične trgovinice, pa kako da ne, cena privlačna, če ne skoraj zastonj in v tistem trenutku tako in tako že vidim kje bom »ponucala« novo pridobitev. In se v moji delovni sobici material pridno nabira in pospravlja v škatlice. Perlice, pa drobne marjetke, rožice in raznobarvni filci, mali leseni srčki in toliko drugih drobnarij brez katerih mi ni moči zapustiti trgovinice. No saj sem povedala, kramarka pač
A kaj je bolj prijetnega, ko imaš nakupovalno mrzlico »nujno potrebnih drobnarij« in te poleg vsega postreže prijetna prodajalka, ki ima to poslanstvo, da je pač prodajalka, da ima nasmešek že zjutraj zarisan na obrazu in da si vzame še toliko časa, da lahko poklepeta in če se slučajno po trgovini ne sprehajajo ravno v času tvojega nakupa nori šopingerji, s tako prodajalko lahko še malo »pošinfaš« cene pa kitajce in pika na i je to, da ko zapuščaš takšno trgovinico si rečeš o ja, še so pravi prodajalci in sem sigurno še pridem. Včasih samo, da pokukam notri, se malo »napasem«, vzamem kakšno, tisti trenutek ne nujno zadevo in če imam še debelo srečo zopet srečam prodajalko iz prejšnjih nakupov in ji čisto odkrito povem, da brez njene topline in prijaznosti niti nebi prišla več sem, saj roko na srce, poplav takšnih in drugačnih trgovin je danes brez primere.
No ja, ampak vedno pa le ni tako in hvala bogu, saj drugače bi moje prodajalnice izgubile ves čar in vrednost, ki jo dajejo pravi ljudje na pravem mestu.
Iščem zadrge in sukance in pridno se vozim mimo trgovine brez, da bi vedela, da se za vogalom skriva proizvodnja trgovinica z zadrgami in ostalimi šivalnimi pripomočki. In če ni včasih tako motečih reklamnih tabel, dela danes čudeže internet. In sem jo našla in bila več kot navdušena, da je ena tistih za »spotoma«. Opravki po Ljubljani in vračilo proti domu in seveda nakup zadrg in sukancev v novo odkriti trgovini. Kako se mi je dopadlo, da bom sedaj kupovala »spotoma«
Začelo se je slabo. Moja »micka« (garmin) me je po Tržaški že zdavnaj pripeljala do cilja, a razen Tržaške ceste kaj dosti nisem videla in našla. Zdrava pamet kot vedno, izklop micke in ajdi išči. Pa sem jo na koncu le našla po labirintu ovinkov in brez kako potrebnih tabel, ki bi me lahko čisto enostavno pripeljale do cilja.
No ja, vsaj parkirišče je bilo veliko in zagotovljeno, to je pa tudi odtehtalo iskanje sem si mislila in prvo poskrbela še za mojo Bibo in ji odpirala okno, da bo imela za mojo malo odsotnost dovolj komforta in predvsem zraka.
Seveda sem opazila, da sem opazovana. Tisto, ko čutiš oči na vratu. Pred vrati v prodajalno je stala prodajalka, z vnemo kadila in opazovala moj direndaj okoli avta. A glej ga zlomka, ko se začnem približevati trgovini moja opazovalka izgine in za seboj zaklene vrata. Ampak delavni čas (deljeni) so pa le imeli na vratih, to jim pa gre priznati.
Nič, sama sem si kriva, sem si mislila, kaj pa nisi pogledala delovni čas, sem se tolažila in jo praznih rok mahnila proti domu. Ampak vztrajna pa sem in sem jo čez kak dan ponovno mahnila nazaj oborožena z njihovim delovnim časom. In uspelo je, vrata prodajalne so se mi odprla in zmaga je moja.
Nekaj malega sem nabrala, a energije v trgovini ni bilo prave pa je vnema za zapravljanje padla tudi meni. Prodajalka je zaključevala račun moji malenkosti, jedla čips, govorila po telefonu in štela novce, ki mi jih je vračala. Vam pravim, pravi multipraktik. Saj ni čudno, da ni imela časa, da bi si popravila majčko, ki ji je zlezla nad prvi »šlaufek«.
Pa me je pot še enkrat zanesla tja kak teden pozneje. Premamili so me sukanci za overlock in njihova mamljiva cena. Bom že zmogla »gostoljubnost« prodajalke sem si mislila, cekine bom pa le privarčevala.
Seveda sem nabrala še nekaj kramarije, ki ni bila nujna in kupček nabavljenega je kmalu poskočil nad 30 EUR a tega sem že tako in tako navajena sem razmišljala med tem, ko se je to pot z menoj ukvarjal sam šef. Je trajalo in trajalo in minute so postajale debele, a gospod ni znal spisati originalnega računa in moje potrpljenje je kopnelo iz minute v minuto. Pa sem se zdolgočasila in tavala po trgovini in našla še šivanke za šivanje perlic. Saj niso nujne, a prav pa vedno pridejo sem si mislila in jih odnesla do »usposobljenega« šefa, ki je zamenjeval »sposobno« prodajalko.
In uspelo je, spisal je račun, popusta za pol ure, ki sem jo porabila za pridobitev računa ni odštel in jaz sem s kislim obrazom odšla s sklepom » o ja, vi pa mene ne vidite več«.
In sem že skoraj pozabila na dogodek, ko me v nabiralniku pričaka pisemska ovojnica.
Da sem pri njih kupovala, da so mi pozabili zaračunati šivanke in da naj jim kar po pošti pošljem denar.
Sem se malo usedla in zbrala in še enkrat prebrala dopis poln slovničnih napak. Saj ni res pa je, sem si rekla. Preverila sem shranjen račun in res, zneska 1,60 EUR, kot so stale šivanke ni bilo na računu.
Na računu ni bilo niti njihove nesposobnosti, niti popusta, ki bi me lahko še privabil k njim, niti dobrega poslovnega odnosa, na računu je nevidno pisalo, k nam pa le ne hodite več, ker vas nismo sposobni niti postrežti, niti obdržati, najdemo pa šivanko med sukanci, ki smo jo vam zaradi naše lastne nesposobnosti pozabili zaračunati.

O ja, drage moje prodajalke majhnih trgovinic, k vam bom še zahajala, tudi po vse tiste sukance in šivanke, ki mi jih sedaj po ugodni ceni ne bo potrebno kupovati tam blizu Ljubljane na poti domov, a nekaj je sigurno, k vam bom prišla z nasmeškom in z njim tudi odšla.

Ana




ponedeljek, 12. november 2012

Biti izgubljena ni nujno tako slabo

Vsak, ki se kdaj koli v življenju sooči z svojim lastnim bolečim jedrom, s svojo temo kot pravijo, slej ko prej pride do točke, ko se začne zavedati, da nekaterih zadev noče več. Dovolj. In postopoma postane to proces izpuščanja. Izpuščanja tega, česar nočeš več držati. Da pa se to lahko zgodi, je potrebno najprej sploh videti kaj tako čvrsto držimo. Kaj je tisto, zaradi česar sami sebe na nek način kaznujemo, si prikrajšamo radost življenja. Sem spadajo vsi tako imenovani čustveni strupi – jeza, žalost, strah, pohlep, skrb …. Čustveni strupi, ki temeljijo na prepričanjih, sodbah, želji po spreminjanju drugih, morali in vseh teh malih okovih, ki so nam jih  prikovali skozi življenje.
Da bomo ženske pridne, poslušne, ubogljive, tihe, nasmejane, prijazne.
 
Ko se enkrat odločiš za pot nazaj k sebi, te bo prej ali slej pripeljala do teh okov. Enega po enega spoznavaš, priznavaš, sprejemaš, in šele ko spoznaš, da ti ne koristi, se ga lahko osvobodiš, ga predaš, ga izpustiš. To je postopen proces, ki ga vsak hodi, doživlja po svoje. Dejstvo pa je, da te osvobaja. Prazni. In ko postajaš prazen, je ta praznina tako zastrašujoča, da se počutiš izgubljeno. Ko izgubljaš vse poznano, vse kar si mislil, da je res, vse kar tvoje okolje še vedno priznava, postaneš sam. Sam s svojo ničnostjo. Ni identitete, ni vloge, ni več znanega. In nisi več siguren, kaj je »prav« in kaj narobe«. Stari vzorci še udrihajo, novo še ni prišlo. Občutek izgubljenosti pa v vsej svoji veličini zaobjema tvoje življenje. Takrat postane velikega pomena prepuščanje. Prepuščanje procesu, da se odvija. Zaupanje, da se bo vse postavilo tako, kot je treba. Ne dobro ali slabo, tako kot je treba. In seveda je za to potrebno potrpljenje. Kajti čez noč ni moč presejati tega, kar se je življenja nabiralo. Torej, biti izgubljena je korak pred zoro. Pred čistino, jasnostjo.
Pred novim vdihom življenja. Od tebe terja zaupanje, pogum in vero, da se podaš na pot, kjer se osvobodiš znanega in stopiš v neznano.
Objem...Darja
 
 
 
 


 

nedelja, 11. november 2012

ZAKAJČEK




Res je, da se včasih zgrozim, ko iščem po spominu in ne najdem koliko let je štela moja  prinčipesa za določen dogodek v mojih mislih a sigurno opravičilo imam, da je bilo dogodkov nešteto in vedno se je kaj dogajalo in le kako naj se spomnim  vseh datumov in krajev . Ampak nekaj se pa sigurno spominjam, spominjam se zakajev, zakajev na tisoč in en način.
Pa je bil občutek kar dober, ko sem bila prisotna pri mamah malih nadebudnežov in obupanih obrazov mam, ki so izčrpale že vse odgovore na neštete zakajčke.  Joj kako dobro je to, da so naši zakajčki že tako daleč stran sem si mislila in se malo hudomušno a z oddihom nasmehnila prosečim pogledom mam, ki so z očmi iskale milosti in junaka, ki bi jim priskočil na pomoč in dodal tak zato, da ga ne bi bilo zakaja več nazaj.
No takole sem živela v utvari zadnjih let, ko je moja najstnica vsaj v mojem prepričanju že porabila vse zakaje iz zaloge in ko sem jaz že imela  pomirjujoč nasmešek za vse trpeče mame pod taktirko svojih malih zakajčkev . Oh kako lepo je bilo živeti v prepričanju do trenutka, ko sem se danes ob nedeljskem kosilu stresla ob dejstvu, da ni preteklo 5 minut brez  vsaj 5ih zakajev.
Malo sem morala še počakati, ker nisem več verjela svojim ušesom , ampak glej ga zlomka, vrnili so se v vsej svoji veličini. O ne, prej so bili mali in simpatični, sedaj pa so postali veeeliki in zahtevni in čakajo in čakajo, dokler ,ali ni tehtnega, učenega ali za mojo najstnico sprejemljivega zatoja.
In potem tisoč rezervnih načrtov, kako se odtihotapiti do računalnika in hitro najti dovolj učen odgovor, kako nevidno poškiliti na kuhinjska vrata kjer visi ogromen  zemljevid sveta ali pa se narediti, da jo nisem slišala in živeti v brezplodnem upanju, da bo pozabila na vprašanje. Seveda, pozabila morda, ampak v vrsti sta dva nova, hujša in bolj učena in jaz med skokom do računalnika, zbeganim pogledom na kuhinjskih vratih in prosečim pogledom  kapituliram.
O ja dragi moji,vrnili so se v vsej svoji veličini. In sedaj čakam mame, ki me bodo sočutno pogledale in me stisnile ter mi tako kot jaz nekoč ( beri še včeraj) rekle, saj bo minilo, bo, bo.

Ana

NOSILEC ZA POLNJENJE MOBIJA



Kam postaviti mobilca, ko ga polnimo? Saj ne, da stanovanje nima dovolj vtičnic a vedno se zgodi, da
polnimo hkrati vsi, no, vsaj mi smo takšne zmede. In odstavljamo na vitrino, pa na mizo, pa tudi v kuhinji se znajde in ga vsi iščemo in se kličemo med seboj, da najdemo kam smo si ga skrili. 
Rešitev je bila kot na dlani. Nosilec za polnjenje mobija.
Takole je nastala naša rešitev in zagotavljam vam, da pri nas doma deluje. Ampak v kuhinji ga pa jaz še vedno včasih izgubim :-)
A


sreda, 7. november 2012

Nuttelin rolček


Nuttelin rolček za 2 sladkosneda



Ker je zunaj dež, ker je moja domišljija ušla med slike provansalsih kuhinj in ker me je ulovil nemir, ki ga lahko pomirim samo tako, da roke pomokam, da zadiši po sladkem in da zaslišim glas radovedne najstnice, ki jo sladka rita pripelje v mojo kuhinjo. Ja, to je to, dve muhi na en mah. Ko s prsti pobirava drobtinice iz praznega krožnika in nama sladkor še vedno uhaja v smejalni kotiček pri ustnicah veva, da je bil tale čokoladni rolček nujna stvar za razblinit deževen dan.
In kako ga boste razblinili vi? Moj predlog je sledeči:

listnato testo ( za en rolček bo dovolj cca 250g kupljenega )
nutella ( dobrih 7 žlic, a za nas čokoholike lahko dodamo še kakšno za povrhu )
mleti lešniki ( 2 pesti bo čisto dovolj )
piškotne drobtine  ( tudi če jih ni, je dobro, sicer pa kako pest do dve )
1 jajce ( za premaz )
mleti sladkor ( za posip )

Preden se lotite valjanja listnatega testa poskrbite, da bo nuttela lepo tekoča in da ne bo težav pri mazanju po testu. To storite tako, da nutello postavite v lonec z vodo in segrejete. Seveda naj ne bo pretekoča, le toliko, da se bo lepo razmazala. Nikakor ne pozabite vmes probavati J
Pečico segrejte na 200, da bo rolček dobil toplo dobrodošlico.
Listnato testo na pomokani površini razvaljate na dobra 2 mm debeline.  Na razvaljano testo namažite razstopljeno nuttelo in potresite z lešniki in piškotnimi drobtinami.  Namažemo tako, da pustimo  vsaj 1 cm rob, da nam nadev ne bo uhajal.
Testo zvijemo v obliki rulade in jo previdno položimo na pekač obložen s peki papirjem. Sedaj rulado premažemo s stepenim jajcem in jo položimo v ogreto pečico (180-200 ) in jo pečemo 20-25min.Ko jo razrežemo jo obogatimo še z mletim sladkorjem.

  Nikoli, prav nikoli ne počakamo, da se ohladi, ker smo nanj čakali vsaj 40 min J
Ker pri nas pri peki tako ali drugače sodelujemo vsi, je tudi naša Biba bila deležna sodelovanja. Jajce, ki je bilo namenjeno za premaz seveda ni bilo v celoti porabljeno, pa se mu je iz hladilnika pridružila še žlica skute in kozarček mleka. Oblizovanje Bibe je bilo dovolj zgovorno J

Na sladkanje!

A