Vsega pa le ni kriva šivanka
Včasih se počutim kot zbirateljica krame, kupujem
drobnarije in jih shranjujem, ker kaj pa veš kaj bom ustvarjala in kdaj bo
prišlo prav. No ja, je pač ponujeno na polici kake lične trgovinice, pa kako da
ne, cena privlačna, če ne skoraj zastonj in v tistem trenutku tako in tako že
vidim kje bom »ponucala« novo pridobitev. In se v moji delovni sobici material
pridno nabira in pospravlja v škatlice. Perlice, pa drobne marjetke, rožice in
raznobarvni filci, mali leseni srčki in toliko drugih drobnarij brez katerih mi
ni moči zapustiti trgovinice. No saj sem povedala, kramarka pač
A kaj je bolj prijetnega,
ko imaš nakupovalno mrzlico »nujno potrebnih drobnarij« in te poleg vsega
postreže prijetna prodajalka, ki ima to poslanstvo, da je pač prodajalka, da
ima nasmešek že zjutraj zarisan na obrazu in da si vzame še toliko časa, da
lahko poklepeta in če se slučajno po trgovini ne sprehajajo ravno v času
tvojega nakupa nori šopingerji, s tako prodajalko lahko še malo »pošinfaš« cene
pa kitajce in pika na i je to, da ko zapuščaš takšno trgovinico si rečeš o ja,
še so pravi prodajalci in sem sigurno še pridem. Včasih samo, da pokukam notri,
se malo »napasem«, vzamem kakšno, tisti trenutek ne nujno zadevo in če imam še
debelo srečo zopet srečam prodajalko iz prejšnjih nakupov in ji čisto odkrito
povem, da brez njene topline in prijaznosti niti nebi prišla več sem, saj roko
na srce, poplav takšnih in drugačnih trgovin je danes brez primere.
No ja, ampak vedno pa le
ni tako in hvala bogu, saj drugače bi moje prodajalnice izgubile ves čar in
vrednost, ki jo dajejo pravi ljudje na pravem mestu.
Iščem zadrge in sukance in
pridno se vozim mimo trgovine brez, da bi vedela, da se za vogalom skriva
proizvodnja trgovinica z zadrgami in ostalimi šivalnimi pripomočki. In če ni
včasih tako motečih reklamnih tabel, dela danes čudeže internet. In sem jo
našla in bila več kot navdušena, da je ena tistih za »spotoma«. Opravki po
Ljubljani in vračilo proti domu in seveda nakup zadrg in sukancev v novo
odkriti trgovini. Kako se mi je dopadlo, da bom sedaj kupovala »spotoma«
Začelo se je slabo. Moja
»micka« (garmin) me je po Tržaški že zdavnaj pripeljala do cilja, a razen
Tržaške ceste kaj dosti nisem videla in našla. Zdrava pamet kot vedno, izklop
micke in ajdi išči. Pa sem jo na koncu le našla po labirintu ovinkov in brez
kako potrebnih tabel, ki bi me lahko čisto enostavno pripeljale do cilja.
No ja, vsaj parkirišče je
bilo veliko in zagotovljeno, to je pa tudi odtehtalo iskanje sem si mislila in
prvo poskrbela še za mojo Bibo in ji odpirala okno, da bo imela za mojo malo
odsotnost dovolj komforta in predvsem zraka.
Seveda sem opazila, da sem opazovana. Tisto, ko čutiš
oči na vratu. Pred vrati v prodajalno je stala prodajalka, z vnemo kadila in
opazovala moj direndaj okoli avta. A glej ga zlomka, ko se začnem približevati
trgovini moja opazovalka izgine in za seboj zaklene vrata. Ampak delavni čas
(deljeni) so pa le imeli na vratih, to jim pa gre priznati.
Nič, sama sem si kriva,
sem si mislila, kaj pa nisi pogledala delovni čas, sem se tolažila in jo
praznih rok mahnila proti domu. Ampak vztrajna pa sem in sem jo čez kak dan
ponovno mahnila nazaj oborožena z njihovim delovnim časom. In uspelo je, vrata
prodajalne so se mi odprla in zmaga je moja.
Nekaj malega sem nabrala, a energije v trgovini ni bilo
prave pa je vnema za zapravljanje padla tudi meni. Prodajalka je zaključevala
račun moji malenkosti, jedla čips, govorila po telefonu in štela novce, ki mi
jih je vračala. Vam pravim, pravi multipraktik. Saj ni čudno, da ni imela časa,
da bi si popravila majčko, ki ji je zlezla nad prvi »šlaufek«.
Pa me je pot še enkrat zanesla tja kak teden pozneje. Premamili so me sukanci za overlock in njihova
mamljiva cena. Bom že zmogla »gostoljubnost« prodajalke sem si mislila, cekine
bom pa le privarčevala.
Seveda sem nabrala še
nekaj kramarije, ki ni bila nujna in kupček nabavljenega je kmalu poskočil nad
30 EUR a tega sem že tako in tako navajena sem razmišljala med tem, ko se je to
pot z menoj ukvarjal sam šef. Je trajalo in trajalo in minute so postajale
debele, a gospod ni znal spisati originalnega računa in moje potrpljenje je
kopnelo iz minute v minuto. Pa sem se zdolgočasila in tavala po trgovini in
našla še šivanke za šivanje perlic. Saj niso nujne, a prav pa vedno pridejo sem
si mislila in jih odnesla do »usposobljenega« šefa, ki je zamenjeval »sposobno«
prodajalko.
In uspelo je, spisal je
račun, popusta za pol ure, ki sem jo porabila za pridobitev računa ni odštel in
jaz sem s kislim obrazom odšla s sklepom » o ja, vi pa mene ne vidite več«.
In sem že skoraj pozabila na dogodek, ko me v nabiralniku
pričaka pisemska ovojnica.
Da sem pri njih kupovala,
da so mi pozabili zaračunati šivanke in da naj jim kar po pošti pošljem denar.
Sem se malo usedla in
zbrala in še enkrat prebrala dopis poln slovničnih napak. Saj ni res pa je, sem
si rekla. Preverila sem shranjen račun in res, zneska 1,60 EUR, kot so stale
šivanke ni bilo na računu.
Na računu ni bilo niti
njihove nesposobnosti, niti popusta, ki bi me lahko še privabil k njim, niti
dobrega poslovnega odnosa, na računu je nevidno pisalo, k nam pa le ne hodite
več, ker vas nismo sposobni niti postrežti, niti obdržati, najdemo pa šivanko
med sukanci, ki smo jo vam zaradi naše lastne nesposobnosti pozabili
zaračunati.
O ja, drage moje
prodajalke majhnih trgovinic, k vam bom še zahajala, tudi po vse tiste sukance
in šivanke, ki mi jih sedaj po ugodni ceni ne bo potrebno kupovati tam blizu
Ljubljane na poti domov, a nekaj je sigurno, k vam bom prišla z nasmeškom in z njim tudi odšla.
Ana