POPOTNICA

Vedno v upanju odpiram duri vsakemu novemu letu, ki poskakuje pred vrati  in obljublja divje vožnje po življenski poti, po ubranih poteh in po brezpotjih a vzamem ga , vedno znova in znova z radostjo in pričakovanjem.

Leto 2013 je plašno trkalo in plašno sem mu odprla  vrata kot, da bi mu ne zaupala in kot, da bi čutila. In res je, vse moje dvome in strahove je potrdil in ko sem bila brez moči in z zlomljenimi krili se je zgodilo. Zgodilo se je tisto , kar je leto skrivalo za vztrajnost in pogum, zgodilo se je tisto, neprecenljivo in edinstveno, tisto, ko se zaveš zakaj si na tej poti in kdo je ob tebi, ko se pot vije brezglavo in  ko so krila tako težka, da si prepričan, da jih ne moreš več dvigniti.

In ko sem hotela zapisati iztekajoče leto kot leto, ko podvomiš, da slpoh lahko obstaja  s tako slabim predznakom sem pravzaparav sprevidela, da je to najboljše leto, tisto, ki me je naučilo še tiste vztrajnosti, ki jo nisem dovolj izpilila, tiste potrpežljivosti, ki mi je manjkala in tiste vere, za katero sem že pozabila da obstaja.

Kako globoka so lahko prijateljstva sem vedela, brala, slišala a da sem sama tista izbranka, ki jih bom deležna, ne, tega si nisem upala verjeti. In sem, enostavno sem!

Darja, ne morem, da te ne omenim, ti si prva in dolgoletna in neskončna in ko ni šlo več si se vedno pojavila in dvigovala in naučila sem se sprejemati, pa čeprav veš, da sem bila včasih jezna, ker tvojih dejanj nisem razumela  in sem jih dojela šele takrat, ko so se rane začele celiti.

Ko se ozrem nazaj v iztekajoče leto, kaj naj drugega porečem kot to, da si vreden toliko, kot imaš ob sebi iskrenih in srčnih ljudi. In ti so se nizali in nizali in prihajali nazaj tudi tisti za katere sem mislila, da so že zdavnja skrenili iz moje vijugaste poti.

Srečna sem, da sem spoznala koliko velja tako bogatstvo in dejstvo, da nikoli, prav nikoli ni čas za predajo in da se  vedno  ob pravem trenutku ob tebi najdejo ljudje, ki ti pomagajo, da počasi dvigaš krila in celiš rane.

In s takšno popotnico grem v novo leto, ki mu z največjim veseljem in optimizmom odpiram vrata in s toliko hvaležnosti, do vseh tistih meni dragih, ki so prišli, ostali in ostajajo.

Hvala vam!

Ana

Petdeset odtenkov sive... jih imam tudi jaz?

 

.

No, že dolgo je od zadnje objave. Pa naj bo še ena, in še ena, in še ena.

Petdeset odtenkov sive. Popularno, komercialno čtivo. Že nekaj časa vem zanj. A me je odbijalo ravno zaradi celega rom pom poma okoli njega. Saj ravno, če želiš biti drugačen (lahko pomisliš, da celo boljši), pač ne bereš tega, kar bere celotna populacija. 

Ampak, ker se zarečenega kruha velikokrat najem, še posebej, ker se tako bliskovito, kot se svet, spreminja tudi moja dinamika, sem zmogla odpreti zvedav um tudi tej, pregrešni, tabu literaturi. Po naključju, ali pač ne, so mi knjigo posodili. Dobili so me nepripravljeno in čisto nepripravljena sem rekla DA. In prvi del požrla v nekaj dneh. Joj, kako so mi včasih v napoto hodili otroci, pa mož, pa vse dnevne obveznosti. Vedno znova in znova so zahtevali od mene, da knjigo odlagam. Da prestavljam konec za kasneje.

Kaj me je tako pritegnilo? Ne vem točno. A zagotovo sem se lahko poistovetila z neizkušenim, naivnim in zmedenim mladim dekletom in hkrati z dominantnim, ranjenim kontrol frikom, ki si varnost zagotavlja skozi lastitev in moč. Tisti seksualni del me je sicer zanimal, mi dal misliti, mi dal tudi čutiti... a je ostal neobsojan, sprejet in brez vsakršnega zgražanja. Tak je pač svet nekaterih. In morda bi z zasukom dogodkov  lahko v preteklosti bil celo moj...kaj pa vem. 

Vendar je vsa celotna sado-mazo scena lahko čudovita preslikava na vsa področja našega življenja. Ne zgolj skrita za zaprta vrata rdečih soban... Ja, lahko bi rekla, da me je najbolj pritegnila bolečina. Pa ne bolečina šeškanja. Ne. Bolečina, ki si jo sami sebi zadajamo v tolikšni meri, da so naša življenja včasih prav nevzdržna. Smo sadisti in mazohisti v enem. Od prvega do zadnjega. To je naša človeška zgodba. Ko bom pojedla sladico preveč, mi bo notranji glas rekel "Svinja debela. Poglej kakšna si, pa se še bašeš!" Drug notranji glas pa bo sklonil glavo, se počutil krivo in si rekel "Ja, res je. Poglej kakšna si..." 

Ali pa, zdaj je v modi zdrava prehrana, zdrav način življenja, pozitivizem... Naj poudarim, da se mi s tem ne zdi čisto nič narobe. Ravno nasprotno! Super je, da se ozaveščamo in začenjamo skrbeti za celoten spekter našega življenja. Tudi doma smo pričeli z čisto novimi jedilniki in prehrano, ki nas bolj podpira kot obremenjuje. A če ste kolikor toliko človeškega, kot jaz, boste prej ali slej naleteli na notranjo vojno. Ko bo gestapo jaz vpil "Ne, hočem zdravo za vsako ceno. Pa kaj, če ni ta trenutek nič drugega na voljo. Pač ne boš jedla!!!!!" In potem pride kontra jaz, ki vpije "Kdo pa misliš da si, jaz bom jedla kar mi bo pasalo!!!!" in v trenutku požrem vrečko čipsa. Pa pride tretji jaz, ki nejeverno zmaja z glavo "Joj, joj, joj, že spet si pogrnila na testu. Spet nisi zdržala. Kakšna mevža..." in tako se jih lahko zvrsti kar nekaj. In že sva s hrano v suženjskem razmerju. Sado-mazo scena? Bi rekla! In to je samo hrana. 

Kaj pa vzgoja? Oh, kako bi bila rada idealna, popolna mati. In se primerjam z drugimi in prebiram knjige specialcev, ki mi delijo milijon nasvetov.  In kako iščem napake pri lastni materi, da jih le ne bi ponavljala. In kako iščem napake pri drugih, da opravičim sebe in si znotraj zadovoljno manem roke. Ja, boljša sem! Sado-mazo? Jaaaaaaa!

In kako izvajam nasilje nad sabo, ko se skušam spremeniti v nekaj, kar je bolj sprejemljivo. Ali pa skušam spremeniti druge. Sado-mazo? V vsej svoji razmahnjenosti!

Vse dokler nas vodi naš omejeni um, dokler bodo naše misli in čustva glavno vodilo, do takrat bomo v sado-mazo razmerju do sebe in vsega, kar je.  

In kdaj zmorem utišati in preseči te glasove? Ko neham bežati pred njimi. Ko se ustavim in se z njimi soočim. Jih sprejmem in pogledam z žarom zavesti. Takrat izgubijo moč. Takrat se upam pogledati od kje prihajajo, kaj je pod njimi, katera čustva in kaj je še globje. Takrat preneham z razlaganjem svoje življenjske zgodbe, ker vem, da to nisem jaz oz. je teh neskončno mnogo odtenkov del moje človeške palete. Tisto, kar sem v globini je prazno. Brez podobe, brez oprijemljive razlage, brez. In ker je občutek tega strašljiv, še vedno včasih izberem sado-mazo sceno. Pa naj bo z okovi na postelji ali pa pri kuhanju večerje. Razlike ni. Sicer pri seksu ne uporabljam okov, jih pa kje drugje. Nevidne, a zato včasih še bolj čvrste. 

Očitno še nimam dovolj mučenja.

Žalostno je, kaj si počnemo. Še bolj žalostno pa je to, da tega sploh nočemo videti. A slej ko prej pride ta trenutek, ko imamo dovolj in si drznemo priznati resnico, ki je vedno tukaj in zdaj. In čaka...

Darja

Je okvir v katerega smo se stlačile premajhen za to, kar bi lahko bile?

Ste se kdaj vprašale, če je lahko vaše življenje več kot le standardno podrejanje sistemu? Šola, šola, šola, poroka, služba, dom, otroci, boj za preživetje, penzija in počasno ugašanje.

Je to res vse, kar nam življenje prinaša? Vsem po istem kopitu. In zakaj nekateri lahko izstopajo iz povprečja, me pa ne? Kaj imajo oni, česar me nimamo?

Malo pavze imamo me, očaranke. Vsaka po svoje se poglablja vase in raziskuje, gradi, se spotika, pada in spet vstane in raziskuje, gradi. Verjamem, da nismo edine. Verjamem, da tudi ve raziskujete, se sprašujete, padate, se pobirate, jokate, bentite, se smejite in vse kar paše zraven. Morda je moja zgodba podobna tvoji. Tudi ti si se za hip izgubila v iskanju…iskanju smisla, iskanju sebe, iskanju tega kar je prav. Morda si tudi ti zašla. Morda še iščeš pot nazaj, morda si jo že našla. Morda potrebuješ oddih, kot sem ga rabila jaz. Morda zbiraš pogum, kot sem ga jaz.

Morda si ti tista, ki hodi za mano. Morda pa utiraš pot pred menoj. Morda stopava z ramo ob rami. Saj ni pomembno. Vsaka svojo pot ima. A vendar sva skupaj močnejši. Ko jaz piham tvoje solze in ko me ti nežno pobereš s kolen. In ti mi dovoliš biti in jaz ti dovolim biti. In skupaj sva bolj pogumno to, kar je najina resnica. Čeprav tvoja drugačna od moje.

Onkraj okvirja je svoboda. Stopam tja. Stopiva, stopimo skupaj, lažje nam bo. Sem prepričana, da ima vsaka od nas tisto »nekaj«, da zaživi to, kar je njena resnica.

Ta jesen bo tudi pri nas prinesla osvežitve. Od kreativnih delavnic, pa do srečanj, na katerih bomo lahko delile naše zgodbe, se podpirale in spodbujale.

Prijeten septembrski začetek.

Darja

"Prav ti je"

 

Zadnjič smo doma gostili štiri otroke. Ker so počitnice in živimo v naravi k nam radi zajadrajo še kakšni drugi otroci. In rada imam, da pridejo. Tudi zaradi tega, da imata naša dva družbo. Veliko lažje mi je shajati z večimi, kot pa z dvema zdolgočasenima mulcema, ki mi potem parata živce.

In tako so bili. Tri starejše deklice in trije fantje. Sošolci. Z dekleti ni bilo nič dela. Tako lepo so se ujele, da jih je bilo užitek opazovati. Fantje pa so bili druga pesem.
Eden dominanten, eden, ki je sledil tistemu dominantnemu in tretji, naš, tarča zbadanj. Ni trajalo dolgo, ko sem do dominantnega gojila "nevidno" jezo, do drugega tudi, mojega pa sem znotraj sebe spreminjala v žrtev. Hudo mi je bilo zanj. Tudi takrat, ko on sploh ni kazal kakih znakov tesnobe. Ne, jaz sem vedela kako se počuti. Ker bi se jaz tudi tako na njegovem mestu. Hop. Tukaj sem se ujela v prvo projekcijo. Jaz bi se tako počutila. Torej, moje rane sem projicirala v situacijo. In takoj začutila, da ga moram obvarovati. Koga sedaj. Njega ali sebe? Ko se je dominantni poškodoval, mi je za delček sekunde zaigral tisti hudobni nasmeh...saj ga verjetno poznate. "Prav ti je." Pa sem se ga v hipu zavedla in se zavedla tudi tega, da imam pred seboj otroka, ki potrebuje tolažbo, pomoč in ljubezen. In sem zmogla preklopiti ploščo.
Vmes, med odnose in dialoge sem posegla le enkrat ali dvakrat. Velikokrat sem se prisiljeno zadržala. In čakala, kaj se bo izcimilo. Pa je bilo čisto ok. Fantje so se celo povezali, ko so morali nastopiti skupaj proti dekletom, ki so jih dražila.

Vseeno pa me je spremljal občutek krivičnosti.  To, da zafrkavata in dražita mojega fanta je bilo zame težko prebavljivo. Naš mali pa je mirno prenašal vse skupaj. Kako? Zakaj? Zakaj se ni postavil zase?
Enostavno je šel počet kaj drugega ali pa je mirno gledal risanko. Brez kakršne koli reakcije. No, razen enkrat, ko sta zgleda šla tudi čez njegovo mejo tolerance. Takrat pa je kričal.

Morda pa fant čuti drugače. Ne vidi stvari tako kot jaz. Se ne počuti žrtev. In šele po njegovi izjavi včeraj, ko je rekel : "Mami, fanta sta se pa res lepo vedla do mene in smo se super zabavali." sem dojela, da je bil moj pogled na situacijo zgolj to. Moj pogled. Moja žrtev. Moja jeza. Otrok v meni. Moja projekcija.

Hja. Pa sem spet nekaj novega spoznala o sebi. Hvala fantje!

Darja

Morala, morala in še enkrat morala

Vedno sem mislila, da laganje paše med deset božjih zapovedi. No, ne laganje. Saj veste, ne kradi, ne laži, ne želi si drugega žene itd.

Včeraj sem v roke zopet prijela knjigo »Ti povem zgodbo?« in prebrala zgodbo, dve, tri, ki so se navezovale na laganje. Pa sem se potem odločila izobraziti na tem področju in pogledala božje zapovedi. Tukaj so:

1. VERUJ V ENEGA BOGA
2. NE SKRUNI BOŽJEGA IMENA
3. POSVEČUJ GOSPODOV DAN
4. SPOŠTUJ OČETA IN MATER DA BOŠ DOLGO ŽIVEL IN DA TI BO DOBRO NA ZEMLJI
5. NE UBIJAJ
6. NE NEČISTUJ
7. NE KRADI
8. NE PRIČAJ PO KRIVEM
9. NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE
10.NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA

Ena od podobnih različic, ki jih lahko najdete na netu. Še najbolj podobna tisti »ne laži« je "ne pričaj po krivem". Samo to si lahko spet vsak po svoje razlaga. Kot tudi vse ostale. Glede na to, da jih celo tisti, ki so jih zapisali tolmačijo po svoje. Mislim, da bi za vsako bilo potrebno pripisati RAZEN ČE…

Npr.

NE KRADI, RAZEN ČE se ti ne ponudi idealna priložnost

NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE, RAZEN ČE ti je on ne posodi

NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA, RAZEN ČE vidiš, da mu boš z odvzemom znatno olajšal življenje

NE UBIJAJ, RAZEN ČE ubijaš v imenu boga ali pa oceniš, da obstaja res tehten razlog

NE PRIČAJ PO KRIVEM, RAZEN ČE si prepričan, da je ravno

VERUJ V ENEGA BOGA, DOKLER je ta bog Kristus, Alah, Krišna, Buda…

NE NEČISTUJ, ker boš potem imel sranje, ko boš moral čistiti, RAZEN ČE nimaš dobre čistilke

In tako naprej. A ja. Moderna verzija bi morala vsebovati tudi NE ŽELI SVOJE BLIŽNJE MOŽA. Al je to zgolj enostranska zapoved. Ker tisti mož od ene moje prijateljice je tolk fejst tip...mmmm. Še dobro, da mi zapovedana morala ne prepoveduje stegovati parkeljčke. 

O lažeh pa si boste morali prebrati knjigo. Odlična je. Pa še misel iz knjige za konec:

Najlažje je nalagati tistega, čigar želje se ujemajo z lažjo.

Pa razmislite, kje vse nas farbajo. In seveda, kaj si želite.

Darja

Deset sekund v dnevu

Resnični dogodek iz preteklega tedna. Rekonstrukcija.

Peljem hči na pregled k zdravnici v Moste. Ker nisva velikokrat tam, zgrešim ulico. Po tisti ozki se spet skušam stlačiti na Zaloško. In ko se že zrinem na pol, z zadkom obtičim na prehodu za pešce. Zadek avtomobila, moj ne zasede toliko.  Razlog, spustile so se rampe in čakamo vlak. Stojim z zadkom na prehodu in kar zamižim, da me ne bo kdo kregal. Zgleda, da mi je to ostalo še iz otroštva. To, da verjamem, da če zaprem oči čudežno izginem. Ne rabim razlagat, da ko jih odprem, sem še kar tam. Z zadkom na prehodu. In kar je huje bližata se dva mopeda.

Začnem gledat stran, skoraj si žvižgam.  Pa ne morem spregledati gestikulacije enega od njiju. Potem za sliko pride še zvok. Ti jebem, mamicu ti… in tako v stilu naprej. Sledi povzetek naslednjih petih sekund.

Na motorju maha mali, ki mi seksa vse po spisku. V delčku sekunde mi gre skozi možgane, ok majhen je, nikakav, samo kva naj naredim. Se bo ustavil in prišel odpret vrata? Ok, kje je centralno zaklepanje. Fak, kjeeee.  Moj pogled je pripet na sovražnika. Skozi sončna očala seveda. Katera bo njegova naslednja poteza. Kaj bo moja. In tako v neskončno dolgem soočenju pridem do genialne ideje.  Z nepremičnim fiksiranjem z očmi ga skušam … sej ne vem kaj. Skratka, potem se zgodi. Ne vem od kje ideja in pogum ampak počasi odvijem bombon in ga med nepremičnim strmljenjem v tega, ki bi na vsak način občeval z mojo mamo, nesem v usta.

Takoj zatem pa še bolj mrzlično iščem centralno zaklepanje, ker se mu je snelo. Bravo! Od kje ti ideja?!

Med tem pa hči zadaj : mami, a tale tebi nekaj govori.

Med odgovarjanjem: Ja miška, jezen je, ker ne more mimo - molim bilo kojem bogu, da se tip spelje naprej.  In se je. Huh.

Ampak še zdaj se sprašujem. Kaj je s to mamico, materjo in seksom. Bi morala biti užaljena, se počutiti zastrašeno, kar sem roko na srce se – to ta drugo.  Samo, s kom moja mami seksa pa res ni moja stvar.

Ah, Lublana je včasih res bulana.

Darja

Nova fejst bukova prjatlca

 

Oni  dan sedim za računalnikom, vesela da mi je uspelo poiskati prijateljico na Facebooku. Vsa vzhičena razlagam vsem, ki ne uspejo pobegniti, kako mi je uspelo. Ker midva z g.FB-jem nisva ravno najboljša prijatelja in ga redko obiščem. Dokler res ne zajamra. Temu primerno je tudi moje znanje uporabe tega orodja. Next to nothing.

A ta dan se veselim in razlagam. Pa me Miha vpraša; a maš novo fejst bukovo prjatlco? Jaaa, veselo žgolim. A veš kolk je dobr. Pa hitro sem našla, že…Potem pa mi kapne. Ha, ha …Šala.

Včasih pomislim, da sem FB-jev dinozaver. Na robu izumrtja. Zdaj so spet nekaj prenovili. Kot zanalašč vedno nekaj spreminjajo in me kot zanalašč… v glavo.

Pa moja časovnica. Žalostno. In tuhtam. Mogoče je čas, da kaj objavim. Napišem. Prekopiram. Splonkam. Tuhtam, tuhtam. Blenk. Prazno. Ziro. Nada. Zilč. Niente. Vakum.  …boljš vakum, kot nič…

Časovnica pa še kar žalostno strmi vame v vsej veličastni praznini. V mojih sivih celicah pa panika. Kaj, kaj? Daj, daj!  Gremo, gremo!  Polno malih možicljev hoče akcijo. Hočejo nekaj sestaviti pa ne gre in ne gre. Ni materiala. In na koncu se skrušeni zrušijo na tla, glavo položijo med dlani in se počasi sprijaznijo, da tudi tokrat ne bo sreče.

Zato se bom sprijaznila tudi jaz. Mojih 16 prijateljev nima od mene nič. Ali pač. Sem njihova 382 prijateljica. Če še jaz kaj pridam, kako bodo sfolgali vse prebrat, pregledat, komentirat. Mogoče ravno zaradi mene še kontrolirajo stres. Kdo ve.

Zatorej, potrebujete 476 FB prijatelja? Pofočkajte me. Dobite eno fejst bukovo.

FB Darja

"STARA KOKA, DOBRA SUPA"

12 let je minilo od kar sva se nazadnje videli a verjetno sva vsaka zase vedeli, da se bova še srečali in tako je bilo in moralo biti.  Velikokrat sem jo poklicala v spomin in včasih našla moč v njeni življenjski zgodbi . Nekako sem vedela, da  se večkrat srečava tam nekje v mislih in vedela sem, da bo še ena življenjska prelomnica, ko bo zopet vstopila v moj svet. In je, danes, ker se je tako nekje napisalo in me objela z vso svojo energijo in kar mi je glede na kupček težav, ki se mi kuhajo v loncu še najbolj godilo je bilo to, da je tako kot se za iskreno žensko spodobi, skoraj zapela tisto znano » stara koka dobra supa«  Zakaj mi je to tako godilo ni vprašanje. Imela sem občutek, da sem konec koncev utrujena in da se to vidi že z letala a očitno mi energija in volja  ne dopuščata, da se to vidi in le sem pa tja pokuka na plan in pokaže svoje razsežnosti.

Dve uri tako in tako nista nič v primerjavi z vsem kar bi si morali še povedati in jasno, da mi je kasneje, ko sem se peljala proti domu kar šumelo v glavi od vsega.  Odpirala so se nova vprašanja, nova spoznanja, premlevala sem koliko vsega sva nanizali v ta kratek čas in kako potuhnjeno leta spolzijo mimo in niti ne slutimo, dokler se z nekom takole ne vsedemo in v trenutku je jasno, da se zgodi v omenjenih najinih 12ih letih cela zgodovina vsega.

 A nekaj sem najbolj premlevala v glavi, ko sva se ločili. Tisto o »dobri koki« .

Ker sem odkrita in pošteno kritična oseba se iskrenih komplimentov ne branim in sama  jih, če mislim, da so utemeljeni z največjim veseljem poklanjam a ne izognem se tudi kritikam. In tisti, ki me poznajo že vedo, da ni vedno lahko in da se včasih kdo ustraši, ko takole nič hudega sluteč nastavim ogledalo. 

Saj sva na hitro obdelali tudi to temo a morala sem jo še razdelati , ker je bila Mojca čisti dokaz, da to drži. Nikoli ne bom pozabila, ko sem jo videla prvič in sem si rekla, uffff  takšnih nog pa še nisem videla in lastnica teh nog jih je  ponosno nosila okoli in one so ponosno noslile njo.   No, danes ni nič drugače, le da so leta dodala še več šarma in zrelosti. In ko sem to strnila sem vedela zakaj.

Ko sem jih imela 30 sem bila prepričana, da so to najboljša leta.  Pa kaj še. Bila so leta, dobra, a ne najboljša.  Še veliko stvari sem morala razčistiti sama s seboj, otrok je potreboval mamo, mož ženo ( ali mamo J  ) in služba je potrebovala  mene. In takole sem bezljala okoli, se razdajala in bila  ena velika mama, ki jamra, da nima časa zase.  Otrok odrašča in si išče svojo pot in vsaj  za nekaj časa si postavljen na stranski tir.  To je bilo prvo spoznaje, ko sem zapuščala 30ta. Drugo spoznanje je bil partner, ki  je malo zaspal  in ki mojega nerganja ni jemal preveč resno.

In tretje spoznanje, zame najbolj pomembno je bilo to, kdo sem in kaj v življenju hočem.  Sem takšna kot sem. Doktorirala iz, čeprav obsežnega seznama shujševalnih diet ne bom, čeprav je nedvomno donosen posel J  Tisto  kar mi je pri 30 tih še delalo preglavice sem sedaj obrnila v svoj prid. Sem pač ženska in nisem iz naslovnice kakšne revije na pol anoreksičnih žensk. Imam žensko postavo in roko na srce, sploh ni slabo, če je kje naloženo malce več ;-)  

Imam čas zase, ali drugače, znam si ga vzeti in ga čisto po egoistično porabim sebi v prid, pa če je to samo poležavanje nekje na travniku ali pa gledanje jokajočega filma.  Zame je, to je najbolj važno!

Če si privoščim eno šamrolco z obilico nostalgije iz otroštva si jo pač privoščim.  Malo slabe vesti, ki pa hitro izgine in rezultat, spomini na "furanje" s kolesom iz Dravelj do Stare cerkve k Jagodi na šamrolco in nato v kino Mojco. Evo kaj ti naredi ena šamrolca, same dobre stvari ;-)

In tu nekje se skriva ves čar.  Vsaj meni se tako zdi, čeprav ne dvomim v to, da ko bom v 50ih ne bom pisala o noro dobrih letih in kaj 40ta , 50ta to so šele nora leta bom brez dvoma pisala J

Otroci počasi zapuščajo gnezdo, sebe spoznavaš in se spoznaš, veš kaj si in kdo si in predvsem veš kaj ti je všeč in kaj ne.  Imaš življenske izkušnje, imaš modrost ( ufff, koliko jo še pride ) in z nekim razumom gledaš v prihodnost. In morda zaradi vsega tega takrat zasije v tebi tisti tvoj pravi jaz, posije navzven in navznoter in takrat te objame prijateljica in ti zašepeta »stara koka dobra supa«

Ana

KO ZADIŠI PO OCVRTEM BEZGOVEM CVETJU

Mmmmmmm je bilo slišati in še enkrat mmmmmmm in joj, to bi lahko jedla in še jedla in sploh se ne bi nikoli naveličala, je grulila moja Nina.  Pa »štaub cukr«  ups, sladkor v prahu in ja, žlica ali dve domače jagodne marmelade za povrhu in vse brbončice so pele in pele so zadovoljne oči moje najstnice.

Kako malo je potrebno za takšno zadovoljstvo, samo en nedeljski izlet do kakšnega grmička opojno cvetočega bezga, ki se ravno ne nastavlja prašnim cestam, kakšna vrečka, ki nikoli ne manjka v avtomobilu , saj res nikoli, prav nikoli ne vem, kaj bom morala prevažati domov ;-) in tudi kakšne vrtnarske rokavice pridejo vedno prav kot pripomoček, saj se spotoma skoraj vedno spomnim še nekaj nujnih stvari, kot je recimo nabiranje kopriv za koprivno prevrelko. Z mojimi trenutnimi navdihi niso vedno vsi zadovoljni  a je toliko bolj prijetno, ko se kakšna slaba volja najstnice poleže in vsi tisti mmmmmmji  zavihrajo po jedilnici in se želodček polni z dobrotami po receptu moje babice.

Jp, babica je znala, ker je vedela kaj je dobro in ker je vedela, da jo ni boljše sladice v tem letnem  času, kot je ocvrto bezgovo cvetje in kakšna žlica dobre marmelede iz »špajze«.

Takole se je mešalo, da je kasneje dobro dišalo in da so se želodčki polnili in brbončice plesale

2,5 dcl mleka

dobrih 20 dag moke

malo soli in malo sladkorja 

1 vanili sladkor

3 rumenjaki

3 stepeni beljaki

oprano bezgovo cvetje ( kakšnih 10 )

Mleku dodaš jajca, sol, sladkor in vanili sladkor in med žvrkljanjem dodajaš moko. 

Zmesi na koncu dodaš sneg stepenih beljakov, ki jih previdno vmešaš v maso.

Oprane bezgove cvetove namočiš v zmes in jih na olju zlatorumeno zapečeš.

Jaz vedno uporabljam še en trik. Ko nabiram bezgovo cvetje, tistim cvetom, ki jih bom kasneje uporabila za cvretje pustim peclje. Ko namakam takšen cvet v testo je to prav enostavno , saj ga elegantno držim za pecelj.

Ko je cvet pečen na eni strani, mu z gospodinjskimi škarjami odstrižem pecelj in ga obrnem in popečem še z druge strani. 

Ana

Delavnica ODKRIVANJE RESNIČNEGA SEBE

Nisem en hud pristaš obiskovanja delavnic vsepovprek. Taka pač sem. A v življenju pride moment, ko se zatakneš. Ko ne moreš ne naprej, ne nazaj. 
V takem trenutku sem se znašla, ko sem dobila po mailu vabilo na to delavnico. Verjetno poznate ta občutek, ko klikne nekaj znotraj in enostavno veš, da sem pa moraš iti. Da te nekako povleče.
Potegnilo me je tako močno, da mi tudi finančni del ni predstavljal prevelikega izziva. Bom že našla te Eure. To je naložba vame.

In ni mi žal. Ker sem uživala v odkrivanju kot otrok. Všeč mi je bilo, da sem to lahko počela na veliko načinov. Skozi ples, oblikovanje gline, risanje, pisanje... Všeč sta mi bila Hai in Mateja, ki sta sproščeno poplesavala z nami. In všeč mi je bil njun kreativni pristop in enakovreden odnos. 
Od takrat stojim bolj strumno v svoji koži. In kar je najpomembneje, premaknilo me je naprej. 

Kdaj ste nazadnje sprostili otroško radovednost? Pridite in odkrivajte z nami. Ne bo vam žal.

Darja

Vabilo:

Delavnica ODKRIVANJE RESNIČNEGA SEBE

Na delavnici boste na igriv način dobili uvide v povezavi z vašo osebnostjo in vzorci, ki jih ponavljate. Preko besed, barv, giba in oblikovanja bomo ozaveščali, katere maske nosimo v različnih situacijah, kje imamo blokade v telesu in kateri vzorci obnašanja, sodbe in strahovi nam onemogočajo izkušati notranji mir. Namen delavnice je spodbujanje naše svobode bivanja. Iskali bomo ravnotežje med sprejemanjem tega, kar je v nas, in med pogumom, da se upamo temu tudi resnično predati.

Delavnica bo v nedeljo, 19. 5. ali pa 2.6. (napišite, kateri termin vam bolj ustreza) od 11. do 19. ure v čudoviti naravi na Rakitni. Vodila jo bosta Hai Ottenheim (Nizozemska) in Mateja Hana Hočevar iz Društva Prebujanje – društva za dušno kulturo. Za prevod iz angleščine v slovenščino bo poskrbljeno.
Cena celodnevne delavnice je 60 eur. V ceno je vključen tudi prigrizek iz raznih domačih namazov. Kdor želi, lahko pride že uro prej. Se bomo zapodili v gozd in nabrali nekaj čemaža ter zadihali čarobnost narave in jutranjega gozda.

Svojo udeležbo potrdite prek e-naslova: darja.krebs@gmail.com. Prosimo, da se na delavnico pravočasno prijavite, saj bo v primeru premajhnega števila prijav odpovedana! V tem primeru boste vsi prijavljeni obveščeni 24 ur pred njo.

Več informacij lahko dobite na spletnih straneh:

www.matejahanahocevar.com in http://www.prebujanje.si/

Prosimo, posredujte vabilo tudi svojim prijateljicam in prijateljem, znankam in znancem, ki jih zanimajo tovrstne vsebine. 

Lepo vabljeni!

Zrcalce, zrcalce na steni povej, česa še nisem spoznala doslej

 

Pravljice. Stereotipi, dobro proti zlemu, lepi, močni princi, še lepše princese...Junakom se pripisujejo lastnosti, ki jih potem mi ponotranjimo in ljudi presojamo tudi po njih.

Dosti časa sploh nisem razumela kaj pomeni, da ti nekdo postavi ogledalo. Kako to vidiš? Še posebej pa takrat, ko sem mislila, da jaz pa res, ampak RES nisem čisto nič podobna temule idiotu pred mano.

A zvedavost in želja po spoznavanju sebe sta mi razjasnili marsikateri zmoten pogled nase.
Moje najljubše ogledalo je moj mož. Od njega se učim ogromno. Zdaj sva že tako daleč, da mi velikokrat (ko imam spet kakšno cvetko) reče: "Ah ti moja žarnica. Bom javil v šolo naj vrnejo denar ha, ha." Ali pa se, ko se oba zaveva, da skozi naju deluje ego v šali pohecava, da smo štirje. On in njegov ego sta dva. In midve pač dve. Ni pa vedno tako na izi.

Pred kratkim sem v pogovoru s svojo "učiteljico" in dušno sopotnico dejala, da res ne bi mogla ubiti nekoga. Ona pa me je s svojim odgovorom vrgla na realna tla. "Jaz pa tega ne morem zagotovo trditi, ker ne vem česa sem zmožna." Mater! Res je. Sem razmišljala. Kako lahko tako stvar z zagotovostjo trdim?
Šokirala me je tudi nekoč neka druga moja učiteljica. Ko nam je na predavanju dejala, da smo vsi po malem tudi Beričeviči. Se spomnite tega razvpitega primera? Seveda je bila prva reakcija, da ženska ne ve kaj govori. Skrenula do konca :-) Ker sem, jasno, tako kot večina ljudi obsojala njega in njegova dejanja. Zdaj pa mi nekdo namiguje, da je tako seme posejano tudi znotraj mene!!! In mi ni bilo jasno, kako je tak človek tudi v meni...
Potem pa sem se opazovala. Opazila sem, da znam včasih biti tako jezna in besna, da nisem imela kontrole nad tem. Velikokrat je bila ta jeza obrnjena navznoter. Kadar pa sem imela šibkejšega nasprotnika, sem upala to izraziti tudi navzven. Največkrat so to moji najbližji. Še lažje pa je bilo to stresti nad svojo psičko. Nekega dne mi je, kot že velikokrat, spet pobegnila v gozd za srno. V sebi sem začutila naraščanje take jeze, če se ne bi kontrolirala, bi jo verjetno lahko tudi zbrcala in pretepla. Prav videla sem ga, oblak jeze, srda, besa, ki se je dvignil nadme. In ustrašila sem se tega dela sebe. Takrat sem spoznala, da bi bila brez lastne kontrole sposobna grozovitega dejanja. In spoznala sem, da je ta psička moj čudoviti učitelj spoznavanja sebe. Spoznavanja svojih neslutenih temačnih globin.

Najlažje se je spraviti na nemočne. In to je velikokrat tudi žival. Psička ni naredila nič drugega, kot bila pes, z vsemi svojimi nagoni vred. Kasneje sem spoznala, da če nočem, da mi uhaja, je pač moj del ta, da poskrbim, da je na vrvici. Ali pa se sprijaznim s tem, da gre malo v lajf po svoje. Izbrala sem prvo opcijo. Čeprav dopuščam tudi malo druge. Vendar je njeno vedenje in situacija od mene zahtevala odločitev. Jasno in glasno. Kaj si želim od psa in kakšen odnos želim, da imava. Morala sem disciplinirati najprej sebe, da sem potem do določene mere tudi njo.
Prav tako, kot živali so nam namenjeni tudi ljudje. Da iz nas vlečejo najboljše in najslabše. Oboje je del človeškega. Sposobni smo nesebične pomoči in dajanja in sposobni smo tekmovalnosti in pohlepa  in drugih skrajnosti. Obsojamo pohlep, svoje lastnine pa nismo pripravljeni deliti. So pa trenutki razjasnitve, ko delimo vse. Lastimo si gozdove, travnike, polja...a ko si nekdo hoče lastiti vodo, znamo reči ne. Mimogrede, podpišite peticijo za vodo, če je še niste. Ograjujemo in ščitimo naše hiše, naše družine, naše avtomobile...a smo sposobni tudi odprtosti, topline, dobrodošlice, objema.
V nas sta obe človeški skrajnosti in vsi odtenki vmes. Ego se bo odločal tako, da bo v korist le nam. In vsemu, kar si lastimo. Druga plat, naša vest, zavest pa se odloča v dobro in korist celote. In ve, da si prav ničesar ne moremo lastiti.

Zrcalce na steni pa nam kaže, kje se še haklamo v misel, da smo ločeni od celote. Ampak to je že druga zgodba...

Uživajte sonček!

Darja

  

Ne bojte se življenja! (Tone Pavček)

 

>>Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd.
Ni res. Res je, da je lahko še hujši.
Toda za vas je to vaš edini svet, edini, ki v njem živite,
da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi.
Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: Življenje je trdo, trpko in težko.
Ni res. Res je, da je lahko še hujše.
Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo.
Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče.
Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, moji zgodbi:
Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo hudo,
mi je star mož, živi modrec, dejal:
»In nikar se odslej ne boj življenja!«
Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: Ne bojte se življenja!
Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese.
In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!<<

AVOKADOV NAMAZ

Saj ni bilo kaj dosti razmišljati, v košarici s sadjem se je ponujal kar sam, ravno prav zrel, da iz njega nastane 

okusen zajtrk.

Toliko bolj s ponosom sem ga lupila, ker sem se zavedala, da tiste stare prehranjevalne navade ostajajo za menoj. Največkrat jih prinesemo že iz otroštva in moj boj s tem vzorcem ni bil lahek. Toliko napačnih stvari na krožniku, napačnih kombinacij in nepotrebnega balasta. 

A da se, načrtno, z voljo in zavedanjem, da je to kar počnemo najbolje za nas, za naše zdravje in v veliki meri tudi za dobro počutje.

AVOKADOV NAMAZ S SEZAMOM

Avokado olupimo in odstranimo pečko

Meso avokado malo razrežemo, da bo lažje pasiranje

V razrezano meso avokada dodamo:

slabo žličko Himalajske soli

strok do dva česna ( pa lepo prosim, naj bo to tisti pravi "NAŠ" česen :-)  )

malo popra

žlica olivnega olja

žlička limoninega soka

Vse sestavine spasiramo, lahko z vilico ali paličnim mešalnikom in potresemo s sezamom.

To je to, enostavno,dobro in zdravo :-)

Ana

Otroška oblačila - naj gredo naprej

Vsako leto, ko menjam sezonska oblačila se znajdem pred težavo, kam z premajhnimi otroškimi oblačili. Končno je tudi za nas prišel čas letošnje menjave zimskih bund in kombinezonov za lahkotnejše jakne. Zdaj pa mi ostaja kar nekaj bund, hlač, kombinezonov in ostalega, kar bi rada podarila naprej.

Prosim, če kdo pozna koga, ki potrebuje tovrstna oblačila, za fanta 6 let in deklico 8 do 9 let, bom z veseljem dala naprej.

Dvojno zadovoljstvo. Nekdo dobi, kar potrebuje, jaz pa se rešim stvari, ki jih ne potrebujem več.

Prijetne pomladne dni vam želim.

Darja

NE SPLAČA SE

NE SPLAČA SE

Onega dne me je pot zanesla v prelepo istrsko vasico in že mi je pelo srce in vriskala duša. Nisem se je še dotaknila, sramežljivo sem jo opazovala v varnem zavetju vinogradov iz svežega nasada sivke in rožmarina. Objektiv mojega fotoaparata jo je tipal in škilil še po sosednjih gričih. Takrat me prešine misel, pa saj sem tu, to jo Toskana, Provansa vse tisto, kamor me vleče srce in se s sanjami vračam nazaj in kupujem manjše posestvo. In to je tu pred našimi vrati male Slovenije. Malo pobrskam po spominu in ne najdem dne, ko me je kak vodnik popeljal skozi te lepote, sem morda  streljaj od »slovenkega  Monaka« spregledala brošuro, ki me vabi v te prelepe konce.

Ni kaj, treba bo raziskati in že sem videla kako sedim pred prijetno pristno hiško v malem lokalčku, se nastavljam sončnim žarkom in srebam kavico.

Vsi trije,  smo jo mahnili v vas. Da ne bo pomote, jaz, moj objektiv in moja prijateljica J

In jaz ne bi bila jaz, če jo ne bi mahnila še na vsako vaško pokopališče, ker nekaj pa vem, skriti so na lepih lokacijah, ki ti največkrat nudijo lepe poglede na okolico in pripadajočo vasico. Tudi tu ni bilo nič drugače in ogromna starinska vrata so naju sprejela na razgledno točko. Ampak nekaj je bilo narobe, razgled je bil a pred njim še kaj drugega. 

Razmišljala sem, morda se tem domačinom vedno tako mudi, da sveče raje odvržejo čez zid, pa ja, saj se ne vidi, njihov grob je čist, obzidje pa tudi veliko ali pa je to res ena taka mala neokrnjena vasica, kjer nimajo poskrbljeno za odvoz smeti in se tako ti ubogi domačini pač znajdejo po svoje. Hm, verjetno bo tako.

Vijuganje med vinogradi do vasice pa je spremljalo še kaj drugega kot prekrasen pogled na morje in žvrgolenje ptic.  Železni sodi, navlaka vseh sort , žimnice, vse za kar bi kakemu zbiralcu železa zaigralo srce.  Kje je napaka sem se spraševala? Jp, pomlad je zatajila, to je to. Če bi pohitela bi mi s cvetenjem in zelenjem skrila vse te »odložene spominke«  A imeli sva srečo, da sva kmalu izvedeli zakaj, zakaj je tak biser sam, zakaj vsa navlaka in zakaj bo tako tudi ostalo.

Pred vhodom v skromno a kot biserček lepo vas te pričaka razkošna v istrijanskem stilu odeta gostilna in ni ga vraga, da mi ni zakrulilo po želodcu in moje brbončice so že zamigetale. Z zanosom sva zakorakali v gostilno. Sonce je sicer vabilo, da posediva zunaj a ups, stolov še niso prinesli iz zimskega spanja, pa nič zato, bo tudi notri dobro, bova vsaj malo poklepetali z domačinom in izvedeli še za kakšno prireditev, zanimivost, oh, vsega bo dovolj.

Pa naju je pričakal robati lastnik te lepotice in se je začelo.  Kavo sva dobili a izbirati nisva imeli kaj dosti. Mleko na mizi in si toči, je bojda kriza tudi s kelnarcam.  De ne govorim o kuharju. Ta je celo pobegnil, ker se mu ni splačalo tukaj. Pa da je celo blagajna bila olajšana nekega dne za kak tisočak, ker nihče ni več pošten in se ne splača nikomur zaupat. Da vam ne govorim o strankah.  Pol mineštre vam vzamejo, vam povem, se ne splača niti postreči. Pa vodo pijejo zraven. In vesta kaj, preden pridejo do nas je vmes še nekaj gostišč in te poberejo vse turiste, mi pa takole na polovičnih porcijah.

Pa ga malo pohecam in ga vprašam, če morda ve za kakšno hišo, ki bi se jo dalo kupiti. Oh, ne, to se pa ne splača in je bilo konec pogovora.  In vrtam neprej v svojem dobrohotnem humorju in ga pobaram, da morda bi pa mene vzel za kelnarco, saj bom pridna in prijetna. Oh, ne tudi to se ne splača, bi me moral zaposliti, še njegova žena dela na črno.

In jo s prijateljico popihava v vas da vidiva kaj se splača in kaj ne. In res je nič se ne splača, ne splača se pospraviti vse navlake, ki krasi okolico, ne splača se imeti majhno  kantino, kjer bi srkal kavo in opazoval okoliške griče obdane z vinogradi, ne splača se nikomur nič, ker je tako očitno dobro, če pa bi se komu izplačalo in bi tako, kot sem jaz vztrajal pri svojem in poskušal  stvari postaviti na noge, se potruditi in vložiti trud, delo in sanje in pokazati, da se da, samo odločnost in voljo potrebuješ, o ne, takrat bi pa padala polena pod nogo, ker Slovenci tako in tako znamo povedat, da se nič ne splača. Če pa bi se komu že splačalo bi pa s tem nastavil veliko ogledalo vsem ostalim,tega se pa resnično ne splača, ker videti se v takem ogledalu pa verjemite mi ni kaj dosti prijetno.

Nič se ne splača, to sva izvedeli.

Veva, da se izplača, vse se izplača, včasih se izplača že samo to, da se usedeš med vinograde in sanjaš, izplača se , izplača, le če nisi prelen in ti je preveč stvari podarjeno. 

In morda bi tale vasica poleg očiščevalne akcije potrebovala očistiti še besedo "SE NE SPLAČA«  , pravzaprav  takšnih vasic pri nas ne zmanjka, v eni od teh živim tudi sama.

O ja, splača se, vse se splača le potruditi se je potrebno! Sicer pa ali ne pravi rek, da se brez muje še čevelj ne obuje.

Ana

Strah pred ne-delom

Predstavljaj si delo kot recimo eno lepo pleteno košaro, polno dobrot. Vsak se je razveseli. A, ko začneš vleči ven dobrote, ti ene dišijo bolj, druge manj, nekatere pa so ti enostavno zanič. Če imaš srečo, ti dostavijo košaro z dobrotami, ki so ti bolj ali manj po godu. Dobri sodelavci, prijetno delovno okolje, dobra plača, zmeren delavnik, ne preveč zatežen šef,... Če pa imaš malo smole, dobiš košaro s čisto nemogočimi izdelki - poleg norega šefa, nemogočih ur, nekreativnega dela, plesnivih sodelavcev še mizerna plača, ki vedno zamuja. Morda pa ti malo pomešajo vse tole.

In, ker so ti že nekajkrat dostavili napačno košaro, košaro, kjer ni bilo vse po tvojih željah, počasi obupaš.

Kar verjetno ne vidiš, je to, da ti je bila košara dostavljena z veliko ljubeznijo in seveda ne brez razloga.

Potrebovala si jo. Da si lahko okušala grenko, plesnivo, smrdljivo, pokvarjeno in tudi sladko, dobro in dišeče. Okušala si. Nekatere stvari dlje, druge le za hip. In skozi okušanje ugotavljala, kaj si zares želiš in kaj ne. Kaj potrebuješ in kaj ne. Kje si upaš in kje ne. Mnoge oblike in okuse si stestirala. Na kup si dajala stvari, ki jih ne želiš več. Ogromen je. Na drugi strani pa je kupček dobrot, ki ti dišijo. Ki te vlečejo in mamijo. Imaš jih kar nekaj. Ne zmoreš pa jih sestaviti v pametno celoto.

Končno si nehala iskati. Ni ti treba več okušati stvari, ki jih ne želiš. Veš kaj hočeš. Zdaj kupčkaš in kupčkaš, a se ti nikakor ne izide. Ostala ti je še ena velika ovira. 

Strah.

Kaj, če ti ne uspe skupčkati dobrot, ki jih želiš? Kaj, če ti ne uspe ustvariti mamljivega obroka, katerega bi z užitkom zaužila? Ga morda soustvarjala in delila še s kom... Počasi okušala, uživala, se radostila in si zaupala, da zmoreš ustvariti točno tako mešanico okusov, ki bi te celo prevzela. Po tihem sanjaš, okušaš, uživaš. A te hitro zopet ugrabi misel, da bi okusila še kaj plesnivega. Ker, kaj pa, če ne najdeš tiste mešanice okusov? Od nečesa moraš živeti. Nisi prepričana, da je to sploh mogoče. Kaj pa, če moraš sprejeti kompromis? Požreti nekaj, kar ti ne paše, da ti bo dovoljeno kot sladico okušati del svoje lastne stvaritve. Kaj pa, če nisi dovolj dobra za svojo stvaritev? Kaj pa, če ne boš nikoli uspela zmešati pravilne jedi? Kaj pa, če tvoja jed ne bo všeč drugim? Kaj pa, če skleneš kompromis in sestaviš jed, ki bo všeč drugim, pa nič zato, če ne bo čisto tvoja?

Tile zavitki "kaj pa če-jev" so lepo zloženi v košari. Še vedno so ti servirani. Še vedno jih sama jemlješ iz nje. Dokler vseh ne prežvečiš. Morda pa bo takrat čas, da se pogumno in z zaupanjem posvetiš sestavljanju svoje najljubše jedi iz sestavin na drugem kupčku. In ne nehaš uživati tako v sestavljanju, kot v okušanju. Takrat to ne bo več delo. To boš ti. In življenje bo po tebi lahko izrazilo svojo edinstveno stvaritev. 

Pomen prisotnosti v tukaj in sedaj

Preteklost ustvarja sedanjost, sedanjost ustvarja prihodnost torej preteklost ustvarja prihodnost.


Čas. Preteklost s svojimi spomini in prihodnost z načrti, željami, sanjami... Zelo težko je biti in ostati v tem trenutku. Naš um vedno znova tava nazaj in naprej. Naše sedanje odzive pogojujejo dogodki iz preteklosti, prepričanja, misli in želje, skrbi in strahovi iz prihodnosti.
Vse se dogaja v tem trenutku. Vsa preteklost, vsa prihodnost se v taki ali drugačni obliki odraža v tem trenutku. Skrbi nas, kaj  bo, čeprav tega še sploh nismo doživeli in morda nikoli ne bomo. Užaljenost, jezo, zamero, krivdo, pa tudi veselje vlečemo iz preteklosti, čeprav v tem trenutku ni pravega razloga za to.
Ljudi večinoma gledamo z očmi preteklosti. Še posebej tiste, s katerimi imamo dolgo zgodovino. Vidimo jih skozi lastne predstave o tem, kakšni naj bi bili. Te predstave so tako trdno zasidrane, da človeka pred seboj nismo zmožni videti, slišati in čutiti takšnega, kot dejansko je v tem trenutku. Na primer, po dolgih letih srečamo kolegico, znanko, prijateljico. V naši predstavi vidimo osebo iz preteklosti, tako kot smo jo poznali. Če dovolimo predstavam, da zaživijo, lahko čisto prikrijejo dejanskega človeka pred nami. Če pa smo imeli z njo ali njim celo spor, neprijetno situacijo, se bodo oglasila še čustva - jeza, strah, zamera, krivda ... Morda bomo želeli pobegniti iz situacije, morda bomo govorili v tri dni, stresali šale in nesmisle, da bi prikrili naše doživljanje. Morda nam bo nerodno, počutili se bomo krive in odmikali pogled. Tako izgleda, ko preteklost deluje v sedanjem trenutku. Nobena od naših predstav ni resnična, tista oseba nam verjetno niti ne bo dala povoda za to - če ima sama pri sebi razčiščen odnos. V nasprotnem primeru pa se srečata dve projekciji, vsaka s svojimi "filmi" v glavi. Ali je to lahko pristno srečanje?
Prav tako je v tem času splošno, kolektivno sprejeto, da nas skrbi kaj bo. Da nas je strah. Strah prihodnosti. Tudi ta je posledica preteklosti...prepričanj, kolektivnega strahu, načina razmišljanja. Skrb in strah pa paralizirata. Ohromita. Ker ne vemo kaj bo, ne upamo delovati. Zato se raje odločamo za dokaj varno življenje, ki ga skušamo kontrolirati z omejitvami, zmanjševanjem pomena težave (npr. drugim je še slabše, drugi imajo večje težave, ...). Življenje postane ozko, nič nočemo prepuščati naključju, vse vajeti skušamo držati v rokah. To, ne samo, da je nemogoče, čeprav tega nočemo videti. Postane stresno, obdajajo nas strah, nezaupanje, nezadovoljstvo. Sproščeni trenutki so zelo redki, pa še takrat najdemo okoliščine, skozi katere opravičujemo svojo jezo in nezadovoljstvo.
Vsi smo že doživeli dogodke, izgube (službe, bližnjih, imetja...), ponižanja ipd., ne glede na to koliko smo se trudili temu ubežati. Ves stres, vsa kontrola, vsa prizadevanja nas niso rešila soočenja z neizogibnim.
Ker pa smo vajeni deliti situacije in ljudi na dobre in slabe, si močno prizadevamo, da bi dobro obdržali, slabemu pa se izognili. Vendar v tem spreminjajočem svetu to seveda ni možno. Zato smo v nenehnem boju znotraj sebe. Nismo zmožni videti in sprejeti tega, kar dejansko je.
Vedno pa so nam dogodki, ljudje dani z namenom, da ozavestimo in opustimo napačno mišljenje. Tako postanejo tudi najbolj zoprni ljudje priložnost za našo spremembo. Torej nam pomagajo. Ker je zunanji svet vedno ogledalo notranjega, nam kažejo nas same. Če jih ne sprejemamo, ne sprejemamo sebe oz. tistega dela sebe, ki ga obsojamo pri drugem ali pa mu ga zavidamo.

Znotraj nas obstaja opazovalec. Tisti, ki opazuje. To ni ego, ki reagira, razmišlja, se izogiba... Obstaja "nekaj" kar je sposobno vse to opazovati. To pa lahko edino, če smo prisotni v polnosti v tem trenutku. Takrat lahko vidimo naše reakcije, misli, čustva, odzive. Brez, da bi jih sodili. Enostavno opazujemo.
Takrat lahko šele vidimo, koliko "smeti" se nam dogaja. Ja, dogajajo se nam. Radi mislimo, da imamo kontrolo. Toda z opazovanjem se lahko počasi zavemo, da um kontrolira nas. Kaj pa svobodna volja?

Preprosta vaja:

Sedite, poskrbite, da ni motilcev (telefon, radijo, TV), zaprite oči in se osredotočite na vdih in izdih. Položite oba kazalca na desni in levi rob trebuha (rob telesa levo in desno od popka) in dihajte. Vsa vaša pozornost naj bo v telesu, med kazalcema. Sprva boste lahko občutili velik nemir, morda boste celo tako nervozni, da bi odnehali. Vaša naloga je ostati opazovalec dogajanja. Opazujte. Ne razčlenjujte, ne ocenjujte. Opazujte tudi misli. Morda bo v vas odpor, se vam bo zdelo brez veze, vas bo strah... -  to je ego, ki ne dovoli, da bi ga razkrinkali. Pustite, da se dogaja. Kolikor zmorete bo dovolj. To je enostavna vaja za priti v stik z lastnim telesom in dogajanjem v njem.  Spoznali boste, koliko napetosti imamo v nas. In skozi vajo se naučimo postati opazovalec dogajanja. Ko vam bo vaja dobro šla, se stestirajte...pojdite v šoping center, se usedite na kavo in samo opazujte ljudi. In opazujte sebe in vaše reakcije. Sodbe, primerjanja, strinjanje, nestrinjanje, napetost...

Kar počnemo sedaj, bo vplivalo na našo prihodnost.

Raziskujte, googlajte. Informacij je ogromno. Obstajajo dobre knjige na temo prisotnosti v tem trenutku. Vendar pozor!  Obstaja nevarnost, da vas ego zapelje in postanete zbiralec knjig, delavnic, znanja, informacij. Najdite sebi primeren način, nato pa ga skušajte spraviti v življenje. Udejanite to, kar ste spoznali. To je težje, zahteva odločenost, ogromno energije, potrpljenje in zaupanje. A je bolj plodno. Ego vas bo itak vedno znova odvračal od vstopanja vase.In je zelo iznajdljiv pri tem.

To pa je namen življenja. Spoznavati in presegati lastne omejitve.

Naslednjič: Svet okoli nas je enak tistemu v nas - ogledala

Srečno!

Darja