Danes zjutraj smo imeli doma sceno, ki se ponavlja več ali manj vsako jutro. Ker živimo 40 min iz Ljubljane, moramo zjutraj prej vstati. In ker ima naša mala drsanje, je ta teden prihod v šolo pol ure prej in točnost še posebej pomembna, drugače se odpeljejo brez nje. In kot ponavadi z možem uporabiva vse priganjaške tehnike - od blagih, do manj blagih. Odvisno od najinega razpoloženja in tega, koliko sta se otroka ta dan pripravljena upirati in preizkušati.
Danes je bil naš šestletnik še posebej v elementu. Ne samo, da je počasen in trmast po naravi, danes je preizkušal vse meje. Od tega, da se ni hotel obleči, umiti in je šel v šolo pač z vsemi zaspanci vred, do tega, da ni hotel nič jesti.
Ampak toliko, kot sem bila na eni strani odločena, da pač naj nosi posledice svojih dejanj sam, toliko me je na drugi strani še najedala ta pretirano skrbna vloga mame, da ubogi otrok ne bo lačen ali žejen. Mimogrede, v šoli imajo malico že ob devetih, tako da kake hude lakote ne bi bilo.
Pri obleki in umitih zobeh sem ostala neomajna, bo pač danes pokazal zobozdravnici umazane zobke in zaradi mene gre lahko v pižami v šolo. Ko pa je čisto preden je stopil skozi vrata izjavil, da je lačen in bo jedel nekaj iz pekarne (ki stoji pred šolo) in ko je mož v togoti izjavil, da mu on nič ne bo prinesel, sem popustila in vsa učna ura, ki bi jo mali imel z prevzemanjem odgovornosti za svoje odločitve je z enim samim vprašanjem padla v vodo.
"A ti naredim sendvič?" In sem mu ga.
Darja
